Poletna sopara

S skodelico dišeče, presladke kave, nekakšno grško sladkarijo, sveže umitimi lasmi, svojo glasbo v playerju in obsežno zalogo knjig iz knjižnice se veselim prihajajočih dni in tednov, ko sem uradno na polnjenju baterij.
Čeprav so dnevi vse pogosteje prekratki in jih moram zato povleči v noč, proti jutru, se ravno v času, ko tista svinčena svetloba, ki oznanja konec noči, počasi že začenja neprijetno skeleti teme vajene veke, ko se vse bolj vztrajno prebujajo ptiči in že resno razmišljaš o tem, da bi se pretvarjal, da si človek, ki v resnici vstane skupaj s soncem, zgodijo najlepše in najčistejše misli. In potem ponavadi zaspim.
Rada bi se naučila prej vstajati iz postelje, pa mi to pravzaprav nikoli ni prav dobro uspevalo.

In kaj se je vmes še dogajalo? Izpitno obdobje se je končalo, nato so sledili trije nori dnevi v belgijskem Desslu (Graspop Metal Meeting), zdaj pa se je na moje veliko veselje na veliko začelo dogajati v Ljubljani. Razmišljam, kam bi pobegnila septembra:)