Zgodba nekega večera

Ene deset osnutkov mam že, sam noben ni za objavo.

Ta dan ni moj dan, ta noč ni moja noč.
Na živce mi gre, ko se me polasti nemir. Pa ko se začnem preobremenjevat s stvarmi, ki se bodo mogoče zgodile v prihodnosti.
Čeprav se mi zdi, da je rek "Carpe diem!" velikokrat le zelo priročen izgovor za lenobo in beg pred realnostjo, je resničen toliko, kot si ga pač lahko privoščiš. Prej pa naredi vse, da bo tvoja prihodnost dobra pot, predvsem pa pot. Čeprav ne bo vedno tlakovana z rumenimi opekami, ki te ponesejo v čudežno deželo, boš dobro pripravljen na vse težave, ki nate prežijo v grmovju ob poti.
In začni delati danes.

In zgodba z nemirom?
Takrat mi najbolj paše, da grem na sprehod. Nogo pred nogo polagam toliko časa, dokler se ne pomirim, po dobro znanih poteh, v glavi pa v povsem drugi dimenziji, krožim toliko časa, dokler nisem ok - zato me, če me kdaj srečate na cesti, polju ali potki ob rečici, pobarajte le, če bo na mojem obrazu že droben smehljaj.
Znam se pomirit, samo čas zase rabim.
In frustrira me, ko ljudje ne razumejo, da "čas zame" pomeni, da sem resnično sama in urejam stvari v glavi. Včasih je pač vsega preveč.