Reciklirane ideje.

Poletna sopara

2008-07-07T19:10:00.004+03:00

S skodelico dišeče, presladke kave, nekakšno grško sladkarijo, sveže umitimi lasmi, svojo glasbo v playerju in obsežno zalogo knjig iz knjižnice se veselim prihajajočih dni in tednov, ko sem uradno na polnjenju baterij.
Čeprav so dnevi vse pogosteje prekratki in jih moram zato povleči v noč, proti jutru, se ravno v času, ko tista svinčena svetloba, ki oznanja konec noči, počasi že začenja neprijetno skeleti teme vajene veke, ko se vse bolj vztrajno prebujajo ptiči in že resno razmišljaš o tem, da bi se pretvarjal, da si človek, ki v resnici vstane skupaj s soncem, zgodijo najlepše in najčistejše misli. In potem ponavadi zaspim.
Rada bi se naučila prej vstajati iz postelje, pa mi to pravzaprav nikoli ni prav dobro uspevalo.

In kaj se je vmes še dogajalo? Izpitno obdobje se je končalo, nato so sledili trije nori dnevi v belgijskem Desslu (Graspop Metal Meeting), zdaj pa se je na moje veliko veselje na veliko začelo dogajati v Ljubljani. Razmišljam, kam bi pobegnila septembra:)

Izpitno obdobje

2008-06-12T17:32:00.001+03:00

Jap, to je več al manj vse...

Usodne zablode in splet naključij?

2008-05-26T22:58:00.003+03:00

Ok, če ti pač kaj ni usojeno, ti zgleda ni.
Če gre cel večer po gobe, pač gre. In potem gre po gobe res ves večer. Čeprav v resnici sploh ni bilo tako zlo slabo. Slabše je, ko zveš za stvari, ki bi se lahko zgodile, pa se zaradi različnih spletanj niso.

Najhujše je, da se zaveš, da si še malo bolj konkreno zajebal stvar v ponedeljek po petku. Pa sploh nisi ničesar kriv, no, vsaj ne neposredno.

Ok, nisem ravno pristašica tetke usode, ampak včasih ti kaj preprosto ni namenjeno. Simpl k pasulj. Zdaj se sprašujem le še po razlogu, zaradi katerega se je vse to zgodilo.
Ajajaj, pač ni šlo.

Še dobro, da je Ljubljana skoraj na poti med Salzburgom in Beogradom.

Glasbeni opomniki

2008-05-16T23:25:00.003+03:00

27. maj - Niet, Križanke (LJ)
28.-31. maj - Pozdrav iz Kotla 3 (Kamnik)
* * izpitno obdobje * *
Konec junija - Graspop Metal Meeting (Belgija)
19. julij - DJ Tiesto, Novalja (Pag)
Pa nek vmes je še Exit. Al pa lih tam nekje.

Na te stvari se gre (no, recimo - če ne druzga, se bo pred Križankam kamperal).
Na ene treh drugih se pa še igra. Oh well.

Kle mi en žužek ne da miru in se mi zaletava v lase. Ful moteče.
Pa teežkoooo glavo mam (zaspana).

Zgodba nekega večera

2008-05-08T23:59:00.002+03:00

Ene deset osnutkov mam že, sam noben ni za objavo.

Ta dan ni moj dan, ta noč ni moja noč.
Na živce mi gre, ko se me polasti nemir. Pa ko se začnem preobremenjevat s stvarmi, ki se bodo mogoče zgodile v prihodnosti.
Čeprav se mi zdi, da je rek "Carpe diem!" velikokrat le zelo priročen izgovor za lenobo in beg pred realnostjo, je resničen toliko, kot si ga pač lahko privoščiš. Prej pa naredi vse, da bo tvoja prihodnost dobra pot, predvsem pa pot. Čeprav ne bo vedno tlakovana z rumenimi opekami, ki te ponesejo v čudežno deželo, boš dobro pripravljen na vse težave, ki nate prežijo v grmovju ob poti.
In začni delati danes.

In zgodba z nemirom?
Takrat mi najbolj paše, da grem na sprehod. Nogo pred nogo polagam toliko časa, dokler se ne pomirim, po dobro znanih poteh, v glavi pa v povsem drugi dimenziji, krožim toliko časa, dokler nisem ok - zato me, če me kdaj srečate na cesti, polju ali potki ob rečici, pobarajte le, če bo na mojem obrazu že droben smehljaj.
Znam se pomirit, samo čas zase rabim.
In frustrira me, ko ljudje ne razumejo, da "čas zame" pomeni, da sem resnično sama in urejam stvari v glavi. Včasih je pač vsega preveč.

Vsakdanje vsakdanjosti

2008-04-12T17:46:00.004+02:00

Že ničkolikokrat sem začela pisat nov post, pa nekako ne zberem dovolj volje in koncentracije, da bi ga dokončala.

Dežuje.
Pa naj bo. Načeloma ničesar nimam proti dežju, razen tega, da je zelo nepraktičen vremenski pojav.
Včeraj sem brala en članek v Dnevniku; druga stran, četrt strani zavzema slika dvojčic Jambrek (še posnetek iz Ekstra ali E+, saj ne vem, kako se je imenovala tista oddaja). Tudi proti njima nimam načeloma nič konkretnega za povedat, razen to, da sta bili kot voditeljici precej medli. Skratka, sta soustanoviteljici nekega zavoda za razvijanje medijske kulture (or sth); ok, vse lepo in prav (te stvari povsem podpiram, ker se mi itak zdi, da nam nasplošno močno primanjkuje kulture - na veliiiko področjih).
No, pod tisto enormno sliko (povsem nepotrebno), je pisalo naslednje (citiram):

Nekatere misli Polone in Špele Jambrek, soustanoviteljic Inštituta za razvoj medijske kulture, objavljene v Žurnalu »Življenje je tisto, kar se ti zgodi, ko si prezaposlen s početjem drugih stvari.« »Razmerje je kot trdnjava – ko si zunaj, hočeš noter, ko si notri, hočeš ven.« »Če bomo izbrale premožne partnerje, bomo našim potomcem omogočile varnost. In prav zaradi tega elementa se mi keš bejbe le ne zdijo tako plehke.«

Še dobr, da je tista o življenju, ki se ti dogaja ko delaš (planiraš) druge stvari, misel Johna Lennona. Whatever. Pa upam, da je una zadnja vzeta iz konteksta ali pa vsaj rečena z veliko mero cinizma.

Gššš, še dobr, da mam svojo musko.

J. S. Bach, koncert za dve violini v d-molu, vivace

Obožujem Bacha. Čeprav je tko mehaničen, je kompleksen. In tko zlooo intenziven. Pa še igramo ga:)

Little L

2008-04-04T15:37:00.002+02:00

Mood: prijetno nažrta, malo sitna pišem svojo zgodbo
Glasbena podlaga: Jamiroquai in Jamiroquai

Ne vem zakaj, ampak že nekaj časa se mi v misli prav potiho kradejo nekdanje misli, vse nemirne in nemarne. Imam preveč časa za razmišljanje o preteklih stvareh? Elegantno se izognem razlagi, ki bi temeljila na dejanskih problemih in "problemih" tako, da zaključim, da me pač daje pomlad.
Classy.
Pravzaprav sem želela napisat zgodbo, zgodbico, sanjarijo, ampak jo bom raje zadržala zase. Once you start writing, it stops being real and becomes fiction. (citat iz enega filma)
Kaj se zgodi, ko zapišeš nekaj, kar je že v osnovi fikcija? Še bolj neresnično ali kvečjemu bolj verjetno? Ne vem, nočem niti razmišljati o tem.

Razmišljam o tem, kako zelo odvisni smo postali od računalnika (ja vem, pravi Sherlock sem). Nisem še tolk stara, ampak se povsem dobro spomnim časov pre-email, hudiča, povsem normalno smo funkcionirali celo brez mobitelov.

Danes so postali praktično naša čutila ali vsaj njihov podaljšek, kot nekakšen nepogrešljiv vmesnik med nami in preostalim svetom.
Če se že gremo ure ugašanja luči, dneve brez prometa ipd., zakaj se ne bi šli tudi dneva brez mobitela?
Je kdo z mano?

Why don't you pour yourself a martini?

2008-04-02T20:34:00.003+02:00

Danes sta se na vlaku dva pogovarjala, da sta pravkar praznovala 35 let in kako stara da sta že. Kje je meja, ko ti ves svet, ki si ga vsega ravno tam nekje okoli mature občudoval na iztegnjeni dlani, izgine izpred oči in vse tvoje življenje postanejo le še partikularnosti, s katerimi se ukvarjaš vsak dan? Koliko let še imam, preden mi bo iz pogleda ušel celoten gozd, ker bom zaposlena s svojimi nekaj drevesi?

Vse bolj se mi namreč dozdeva, da imam le še nekaj let, da si ustvarim neko družbeno pričakovano/sprejemljivo življenje (kariera, družina, hiša z vrtom, avto in podobne reči, ne nujno v tem vrstnem redu, sploh ne zadnje tri). In kaj bom počela (živela) po tem?

Skratka; tole nadaljujem kdaj drugič, zdajle grem pa gledat Morilec mehkega srca, ker je film nadvse zabaven.
Ko bom velika, bom pa ljudem snemala plašnice z oči, how about that for a plan?

Back on track

2008-03-30T20:36:00.003+02:00

Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi se ponovno malo pobrigala za tole svoje spletno mesto. Bomo videli, koliko časa bo zdržala druga runda.

Zakaj reciklirane ideje?
Ker nič ne sme v nič:)

2007-11-20T16:07:00.000+02:00

Ko na račun ene stvari zanemarjaš druge oziroma, ko se tega zaveš, je čas za spremembe. Or is it?

Ne, to ne pomeni, da bom sedaj kaj bolj resno pisala blog, ker slednji na lestvici trenutnih prioritet zaseda eno izmed zadnjih mest:) Pa saj se sploh ne pritožujem, svoje pisalne potrebe pa z lahkoto zadovoljim z drugimi (pisarskimi) rečmi.

Tako, I've said it, now it's official, da se do nadaljnega od tegale bloga poslavljam. Zbrisala ga sicer ne bom, ker bom imela mogoče kdaj še kaj za povedat in se mi bo zdelo, da bi celotna blogerska sfera lahko zvedela za moje nebuloze...

No ja,

so long and farewell ali kakorkoli že.

Adieu!

Z dobro frizuro se daleč pride

2007-10-31T00:34:00.000+02:00

Zakaj predstavnicam ženskega, baje nežnejšega, spola vedno, ko se slabo počutijo, svetujejo spremembo pričeske? Kdo svetuje: ženski tisk in internetne-osebna-rast-strani. In ne, tega ne berem zato, ker bi si to neizmerno želela, ampak ker - hm, moram. For work.

No, skratka, poglejmo si simboliko las oz. nekaj njenih vidikov - na kratko:

Absence of hair typically meant loss of strength or life, as in the biblical story of Samson from Judges 13-16. The reason for this is clear from Samson’s name which meant "little sun". Long hair was a symbol of the sun’s radiant power, and ancient sun gods as well as solar heroes from India to Ireland were usually portrayed with long hair. We find the same equation of hair with life-force as in the Samson story also in many other cultures. According to the Ugarit Tablets from around 1400 BCE, the Hittites hung the fleece or hair of a ram sacrificed to the sun-god on a pole to bring life, health, and fertility to the land. In Greek mythology, which preserves many traits from long before Samson's time, from Mycenae36, 37, and Bronze Age Crete38, the sun god Apollo had the surnames "Phoebus" = "the brilliant" and "Chrysocomes" = "of the golden locks", and this immortal never allowed his long hair to be touched by a razor. (vir)

Na tej spletni strani je sicer še več razlag simbolike las, ampak ne bom popala vsega - ker se vam najbrž ne bo dalo tega brat. Nekaj nebuloz:

Lasje so simbol (življenjske) moči, lepote, privlačnosti, plodnosti... Si zato ženske s spremembo las želimo uvesti več nadzora v lastno življenje oz. več kontrole nad lastnim življenjem, ker nam to pač v realnosti ne ratuje? Oz. si želimo spremembe, popestritve, ker smo naveličane lastnega vsakdana?

Ali pa je vse skupaj samo teorija zarote in ima ženski tist sklenjene pogodbe s frizerji in nas na tak način ožemajo zasluženih evrčkov?

Kar je najbolj ironično - škarje (in platno oz. v tem kontekstu lase) v roke zaupamo neki tretji osebi. Smo preveč nemočne, prestrašene... da bi same spremenile in vplivale na tok svojega življenja? (vse zgoraj govorim v prenesenem pomenu)
Komu pod roke zaupaš svoje naglavno okrasje pa je tudi povsem realna problematika - menda se je fino razumet s frizerko in poznat kakšno ne-preveč-samovoljno, še boljše pa je poznat frizerja;)

Bluzim.

Danes je bil dolg in naporen dan pa mi zato tudi pisanje ne gre preveč izpod prstov - neurejene in utrujene misli imam.
Citat v naslovu (ni moj) - je iz knjige Poletni sestri, ki jo znam že skoraj na pamet (njen filmski ekvivalent oz. analogija bi lahko bil Donnie Darko - samo za intermezzo).

Skratka - veliko hrupa za - roževinaste izrastke.

2007-10-27T13:41:00.000+02:00

Včeraj so ga v Kotlovnici žgali Backstage (pravkar sem prebrala na njihovi spletni strani, da bojo decembra igrali v Južni Afriki which is pretty cool) (s predskupino Message Sent - včeraj), jaz pa sem razmišljala, kako močan medij je pravzaprav glasba.
Glasba ni le zvok, je energija. Energija, ki se z glasbenika prek njegove zvočne stvaritve prenese na poslušalca.
Glasba je, ko jo čutiš, glasba je, ko začutiš sporočilo - četudi ga ne sprejmeš z besedami, ampak z zvočnim valovanjem, ki je šus energije direkt v živčne končiče. To je dobra glasba, iskrena energija, ki te celega prežame, in pri kateri zvrst sploh nima pomena.

Pri tem ne gre za besede, gre za občutek, s katerim tkeš zgodbo.

Z vprašanjem, ali sem labilna oseba, ker glasba vpliva na moje razpoloženje, se sploh ne mislim ukvarjat - dokler mi bodo ob poslušanju kateregakoli kamada usta zlezla v nasmeh ali me bo ob igranju oblila kurja polt, pa me to pravzaprav niti ne zanima.

Uživajte!

2007-10-25T21:15:00.000+02:00

Furam abstinenco. Najbrž ste to že opazili.

Šele zdajle sem ugotovila, da je minil že skoraj cel mesec od zadnje objave.

Ničesar pravzaprav ne zamujate.

Včasih se sprašujem, kaj zamujam sama.

Ne-da-se-mi-pisat.

Ali ste vedeli, da ...

2007-09-30T20:33:00.000+02:00

... se evropska in severnoameriška plošča razmikata tako hitro, kot rastejo človeški nohti? V 70 letih se torej plošči razmakneta za dva metra.

... se Zemlja zatrese vsakih 10 sekund? Vseh potresov seveda ne zaznamo.

... je bil doslej najmočnejši potres leta 1960 v Čilu - 9,5 stopnje po Richterjevi lestvici pa je znašala njegova magnituda (moč)?

... da smo na območju Slovenije po "Velikonočnem potresu" leta 1895 (ki so ga čutili celi v Italiji in na Hrvaškem) dobili prvo potresno opazovalnico v Avstro-ogrski monarhiji in eno prvih na svetu?

... je človeška ribica oz. proteus največja jamska žival na svetu?

... z obličja sveta vsak dan izgine 60-100 rastlinskih in živalskih vrst, vsako minuto pa za 20 nogometnih igrišč gozda?

... je za pridelavo hrane primerna le 1/32 Zemljinega površja ter da vsako leto izgine za 50 Slovenij rodovitne zemlje?

V Prirodoslovnem muzeju sem ujela razstavo Kaj spreminja svet? (kjer sem tudi "pobrala" zgornja dejstva) - v zadnjih izdihljajih, danes se je namreč končala. Nazoren in zanimiv prikaz vpliva ekso- in endogenih sil na Zemljino površje.

Potresi, vulkani, sonce, voda, veter in človek so tisti dejavniki, ki poskrbijo, da se naš svet neprestano spreminja - čeprav se tega večino časa sploh ne zavedamo.

Jesen je

2007-09-27T14:55:00.000+02:00

Čisto sem pozabila, da je že jesen. Da je to čas, ko se gozd odene v tople rjave in oranžne in rdeče barve, mi pa v jakne ali jopice.
Da je to čas, ko se začne šola pa grozdje se trga. Lahko greš tudi v gozd nabirat kostanj (za gobe nisem prepričana) ali ga kupiš pečenega na stojnici. V Beogradu so vse povprek ponujali tudi kuhano ali pečeno koruzo (not exactly my cup of tea).
Jesen pa pomeni tudi, da bomo kmalu pili kuhano vino pa vročo čokolado pa mandarine bojo v trgovinah...

Kljub temu, da se jeseni narava umirja, pripravlja na počitek, marsikomu prav september (ali oktober) pomeni nov začetek.
Jeseni narava razdaja svoje plodove - bomo videli, s čim nas bo obdarila že čez nekaj dni.

Prenova

2007-09-25T12:16:00.000+02:00

Nova podoba, bojda bolj varčna.

Bi se pa spodobila tudi kakšna vsebinska posodobitev, kaj pravite?

Kdo sem in kam grem?

2007-09-04T01:36:00.000+03:00

Ne da mi miru vprašanje, kakšna bi bila sedaj, če bi ob neki priložnosti na nekem križišču namesto v eno zavila v drugo smer. Ali me izoblikujejo odločitve in posledičmo okolje, v katerem se zaradi te odločitve znajdem, ali sem takšna kot sem povsem neodvisno od svojih odločitev in bi bila takšna, kot sem, tudi če bi zavila v tisto "drugo" smer.

Na svoje odločitve vplivam sama; pustimo sedaj ob strani medijsko sugerirane ideale, družinsko okolje, vzgojo in gene, vrstnike, šolski sistem ter družbo v celoti, vsi ti namreč sokrojijo našo pot. Še vedno smo relativno avtonomni in odločitve zavestno sprejemamo mi sami.

Koliko pa odločitve in njihove posledice vplivajo name?
Kaj se iz njih naučim, kako me oblikujejo?

Kakšna oseba sem postala zaradi teh odločitev - ki sem jih sprejela ravno zaradi tega, kakršna sem? Bi ob drugačni odločitvi postala drugačna oseba, kot sem sedaj?

Takih stvari pač ne bomo nikoli izvedeli, ampak sanjarjenje o tem, kako bi se odvijalo naše življenje, če bi se v danem trenutku odločili za povsem drugo smer, je mamljivo, kajne?

Tokrat ni moja, ampak Guštijeva izpod peresa Bude (Elvis Jackson) z Dolce Vite

2007-08-31T14:13:00.000+03:00

BALKANUEJ

This is not El Salvador

me no habla espanol

I don't came from midle east

ich bin Balkan venturist

Here the life is so dramatic

even people there look fanatic

we can love and we can fight

doesn't matter who is right

yeah...

we can love and we can fight

yeah...

doesn't matter who is right

We don't need no MTV

it's not even good place to be

we don't need no rock'n'roll

this is balkan way to go

We don't hide no deep goldmine

there's no even oil to find

sometimes rich and sometimes poor

we're just so fuckin' cool

yeah...

this is balkan way to go

yeah...

we're just so fuckin' cool

Can you dance the song we sing

can you jump the flying wing

and if you smoke the stuff we bring

you can join the balkan ring

So you come here and spend some money

we got to drink and have some funny

please believe me I'm your friendy

ou will never see the end

yeah...

this is balkan way to go

yeah...

we're just behind the door

yeah...

this is balkan way to go

yeah...

we're just so fuckin' cool

2007-08-19T00:19:00.001+03:00

Kamor moje misli grejo,

tam so sanje, sladke in iz pene.

Rože tam cvetijo in dišijo

in zato dišijo tudi moje sanje.

A ko se vrnejo nazaj - misli, polne rož,

diši vsa moja postelja,

zato pridi kdaj k meni

občutit vonj pomladi

in uživat v mehki peni fantazije.

Kje se igrajo otroci?

2007-08-13T15:49:00.000+03:00

Naše malo mesto se nezadržno polni z novimi stavbami - velikimi, pisanimi in modernimi. Njihov namen je čimveč ljudi spraviti na čim manjši prostor in jim dati občutek, da so z nakupom bivalnega prostora zares našli svoj prostor pod slovenskim sončkom v mirnem in idiličnem podalpskem raju, ki je le "nekaj" minut in resničnih nekaj kilometrov oddaljen od prestolnice.

Ne bom se spotikala ob estetsko-arhitekturni vidik novogradenj in njihovo umeščenost v dejanski prostor, pač pa me konkretno moti kvaliteta bivanja v njih.

Mi smo se igrali na igriščih. Danes se otroci igrajo na - parkiriščih. Ja, res. Ne vem, kje se igrajo v istih stavbah, ki imajo samo parkirno hišo.
Kje so igrišča, parki, sprehajalne poti in kolesarske steze? V novozgrajenih projektih namreč niso našli svojega mesta.
Ali je danes že itak samoumevno, da starši iz službe domov pridejo samo še spat, otroci pa visijo samo za računalnikom?

Kje so klopce, zelenice, drevesa?
Kje upokojenci poklepetajo in posedijo? Kje se sosedje družijo, kje je tista blokovska kultura, skupnost stanovalcev?

A se to danes sploh še počne ali vsi klepetajo/klepetamo samo še prek ekrana računalnika?
Ker te nove zadeve mi delujejo prekleto neosebno.

Vir slike

Ali je koncept nadčloveka sploh možen?

2007-08-08T16:49:00.000+03:00

Najprej eno pojasnilo: tole razmišljanje se mi je porodilo ob branju Frommove knjige Umetnost življenja in ljubezni (ne, to ni priročnik za osebno rast). O nietzschejanskem pojmovanju nadčloveka pa tudi nimam pojma (razen tega, kar sem slišala od tistih, ki so imeli filozofijo za maturo).

Kaj piše na Wikipedii:

The concept of the Übermensch—(homo superior; equivalent English: "Superman", "superior man", "overman", "super-human" or "trans-human")—was expounded by Friedrich Nietzsche in the 1883 book Thus Spoke Zarathustra, whose eponymous protagonist contends that "man is something which ought to be overcome". (vir)

Piše tudi, da naj bi nadčlovek presegel socialne in moralne norme (z voljo do moči); prevrednotil vrednote (z nihilizmom) in presegel tudi samega sebe. Skratka, presegel naj bi človeško, živel vzvišeno (nad) človeškim kot nam pove že tudi sam izraz nadčlovek.

In kaj pomeni izraz "človeški" oziroma "človeško"?

Kot prvo se nanaša na fizično, anatomsko plat človeka, potem na duševni, psihološki del. Zavedanje (zavest), motivacija, čustva, mišljenje. Čutiti, ljubiti, gledati, poslušati, otipati, sanjati, misliti, želeti, hoteti, smeti, delati, ... vse to je človeško.

Vse to zase, za nekoga, z nekom, z nečim ali brez koga ali česa. Skratka, glagoli se nanašajo na drugo osebo ali predmet, ne moremo jih "opravljati" brez tega, da bi bili vpeti v okolico, v družbo, v svet.

Tudi že prej omenjeni Fromm je dejal, da je človekova najmočnejša potreba premagati ločenost, doseči združitev in preseči lastno individualno bivanje - kot da bi človek postal človek le kot del neke entitete, denimo družbe. Skratka, človeka opredeljuje tudi potreba po prilagajanju, prileganju in vključevanju; lastno bit izpolniš šele kot del nečesa večjega. Pri tem pa je kvazi-individualizem le iluzija in ego boost.

Ker nenezadnje smo vsi samo ljudje, vsi smo na nek način enaki kot pripadniki ene vrste.

Fromm opozarja tudi na uporabo pojmov enost in enakost; sladnje danes dobiva predvsem pomen istosti (zato tak porast individualizma?). Tudi če si enak, si lahko drugačen; če si ist, pa imaš težave.

Da odgovorim še na vprašanje v naslovu:

ker je nadčlovek po Nietzscheju nekaj tako zelo (iz)ločenega, ker ne želi biti vpet v družbo, ker želi ostati kot atom sam - ali je sploh še - človek (če se opremo tudi na Frommove domneve)?

Ali danes (realno) sploh še lahko obstajaš, brez da bi vsaj del svojega obstoja naslonil na drugega?

Današnja družba namreč temelji na diferenciaciji in delitvi dela, vsak h končnemu produktu, karkoli že to je, prispeva majhen delček.

Ali nadčlovek vse to lahko stori sam, ali lahko sam preživi kot izoliran atom? Ali je nadčlovek le osebek, poln frustracij, ki svoj lačen ego nahrani z domnevno vzvišenostjo?

Skratka, nekaj razmišljanj. Pravzaprav še nisem prepričana, da se s svojimi mislimi strinjam tudi sama. Nadaljne raziskave bodo vsekakor potrebne, če se pa kdo spozna na Nietzscheja ali se mu je ob branju utrnila kakšna zanimiva misel, pa kar na plano z njo.

Piran in Lahovče

2007-08-06T13:09:00.000+03:00

Nekaj fotografij iz oblačnega Pirana (fotke by Tjaša), posneto prejšnjo nedeljo, in nekaj iz Lahovč (fotke by Špela).

V Lahovčah so včeraj na improviziranem hipodromu potekale galopske dirke in tekmovanje v spretnostnem jahanju. Sicer je organizacjia precej šepala - vsa stvar se je zavlekla krepko bolj, kot je bilo napovedano v programu - splošni vtis pa je "zanimivo in zabavno".

Kaj vi vsi spite ponoči?

2007-08-02T20:44:00.000+03:00

Današnji post bo zmerno do pretežno ustrezal imenu bloga.

Pravzaprav bi rada le izlila svoje razočaranje - nad našo svetovljansko in kozmopolitansko metropolo. Ki v resnici ni nič od tega.

Zakaj?

Ker nima nočnega življenja. Tako je.

1. Jaz si namreč pod nočnim življenjem predstavljam tudi nočno življenje za tiste, ki vseh lokalov v glavnem mestu ne poznamo.

2. Jaz si pod nočnim življenjem predstavljam random lokal kar nekje, kjer lahko tudi poleti popiješ čaj in kjer lahko kavo naročiš tudi ponoči. Kjer je glasba ravno dovolj potiho, da se še lahko pogovarjaš, in ravno dovolj naglas, da lahko, če ti ravno zapaše, tudi pomigaš z boki.

Lokal, ki je ravno dovolj majhen, da je prijetno natrpan. Lokal, ki oddaja pozitivne vibracije brez vzvišenosti ostalih obiskovalcev.

3. Jaz si pod nočnim življenjem resnično predstavljam noč - torej, da tudi med tednom ob 00:00 in kasneje kje v mestu še obstaja kakšna žurka.

4. Jaz si pod nočnim življenjem predstavljam križarjenje po lokalih. Ne pa da v navalu želje po žuranju v iskanju the placov izgubiš vso voljo in moralo ni se naveličan obrneš, usedeš v avto in odpelješ proti domu.

Blah.

A bi me kdo razsvetlil?

Vir fotke: klik

"Uh, that's hot!"

2007-07-31T23:35:00.000+03:00

Lepa Hiltonova tamala, Paris, kakopak, bo bojda razdedinjena, ker se po dedovih besedah neprimerno obnaša.

Ok, glede njenega finančnega statusa nisem prepričana, ampak nadejam se njene nove plošče, kakega parfuma in kolekcije oblačil. Pa še kakšna genialna filmska vloga najbrž paše zraven.

Oziroma stvari, ki jih počnejo zvezdnice, da jim v denarnico kapne še kak dolar.

Ker nenazadnje je bila samo - bogata dedinja.

Ali pa sem spet preveč naivna.

Vir fotke:

http://img201.imageshack.us/img201/8750/33248celebrityincparishzx5.jpg

Kokosi in drugi eksoti

2007-07-30T19:52:00.000+03:00

Coconut je nov izraz, ki označuje nekoga, ki je kot kokos, na zunaj rjav, znotraj pa bel. Uporablja se v etničnem smislu – coconut je temnopolti priseljenec v zahodnem (belem) svetu, ki se obnaša kot belec, torej, ki ima belske vrednote, navade, mentaliteto. Bi lahko rekli, da ima tudi identiteto belca?

BBC je izvedel anketo, katere izsledki so zanimivi, a niti ne presenetljivi:
- tretjina anketirancev (predvsem priseljencev iz južne Azije) meni, da moraš biti coconut, da si zagotoviš eksistenco,
- več kot tretjina sebe ne dojema kot Britanca,
- 12% anketirancev se ima za coconut-a,
- skoraj dve tretjini belcev menita, da se je priseljencem (pre)lahko asimilirati v družbo.

Gre torej predvsem za vprašanje identitete priseljencev.
Na eni strani so coconut-i, torej ljudje, ki so »zavrgli« lastno kulturo ter prevzeli zahodnjaške navade in vrednote; ravnajo se po zahodnjaških normah, saj menijo, da le tako lahko preživijo – se vključijo v družbo, ki jih (a priori) zavrača.
Na drugi so tisti, ki skušajo v današnjem »strpnem«, »odprtem«, »pravičnem«, »svobodnem« in »enakem« svetu ohranjati lastno kulturo, identiteto, ali pa so z njo v tesnem stiku vsaj za zidovi domačega doma.

Oboji imajo praktično isti problem:
Po rezultatih ankete tri četrtine azijskih priseljencev meni, da njihova kultura med bivanjem v Veliki Britaniji slabi; skoraj polovica meni, da jih belci ne obravnavajo kot sebi enakovrednih Britancev.

Očitna težava druge skupine je zavračanje, otežkočeno vključevanje v družbo, rasizem in občutek manjvrednosti – na osnovi kulture in/ali narodnosti. Imajo občutek (ki, predvidevam, temelji na izkušnjah), da morajo lastno kulturo zavreči, prevzeti novo in si tako zagotoviti ali vsaj olajšati preživetje. (Narodnost – pravica ali ovira, stigma? Kultura – nekaj, kar je potrebno zavreči ali zavoljo nje izkušati diskriminacijo? Ali je torej kultura nekaj slabega?)
To storijo coconut-i, a tudi ti naletijo na oviro – barvo kože.

Hanif Kureishi v Budi iz predmestja med drugim opisuje tudi problem družbene klime v Veliki Britaniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Karim, sin indijskega priseljenca, new age guruja in razsvetljevalca, kar postane zaradi potrebe Zahodnjakov po mistični vzhodnjaški izkušnji in bildanju ega, se je rodil kot Anglež, čeprav ga pogosto, kot pove na začetku: »...imajo za Angleža malo hecne sorte, nekakšne nove pasme...«; mama Margaret je angleška žena, mati, gospodinja in uslužbenka, z družino živijo v predmestju Londona. Karim Indije še nikoli ni videl, posluša zahodno glasbo, hodi v državno šolo; oče in sorodniki ohranjajo vsaj malo stika z lastno (indijsko) kulturo. Na osnovi videza/kulturnih nazorov (?) se vsi soočajo z žaljivimi opazkami in diskriminacijo.

Vzporedno teče tudi zgodba o njegovem odraščanju oziroma oblikovanju identitete. Poleg običajnih iskanj je Karim soočen tudi z iskanjem lastne nacionalne identitete – ali, bolje rečeno, z lastno nacionalno ne-identiteto. Ne počuti se Angleža, še manj je Indijec.

Očitno se morajo s tem ljudje ne-bele polti soočati tudi v sodobni, tolerantni in dinamični globalni vasi.

In še vir: BBC

Zgodba o siru

2007-07-30T11:37:00.000+03:00

Igralec (rjavolas, rahlo trebušast, z brki) si obleče moder delavski kombinezon. Gumijasti škornji so obvezni, kapa s šiltom takisto.

Zobotrebec v ustih ni obvezen, je pa priporočljiv rekvizit.

Igralec vzame vrvico. Ta naj bo rjave barve, ne predebela, a tudi ne pretanka.

Nanjo naveže sir; camembert bo kar ustrezen.

Sprehodi se po odru, v roki držeč in za sabo vlekoč vrvico s koščkom sira.

Za njim naj hodita dva igralca (vitka in visoka, po možnosti blondinca z modrimi očmi), oblečena v črne hlače in črn puli, z Zorro-style klobukom; igrata naj na kitaro (svetlo rjave barve!).

Igrata naj serenade v španskem slogu.

To je zgodba o siru.

Prosto po Budi iz predmestja (H. Kureishi)

pačuli

2007-07-24T03:01:00.001+03:00

Zakaj nam je všeč:

Patchouli oil and incense underwent a surge in popularity in the 1960s and 1970s, mostly among devotees of the free love and hippie lifestyles, due in part to the fact that the pungent smell of patchouli is known to cover the smell of burnt cannabis. During the Vietnam war, American soldiers used patchouli to mask the smell of the graves of enemy soldiers killed in combat. War protesters of the time used patchouli on themselves, to demonstrate that "we are all one race, we are the same as the enemy soldiers." Also, the Hare Krishna movement may have been partly responsible for this surge, as the god Krishna is said to "inhabit" patchouli. In addition, it can be used as a hair conditioner for dreadlocks. (vir = the one and only Wikipedia)

ura je 1:42

2007-07-24T02:42:00.001+03:00

Nevrotičo menjam template-e in brišem stare, nesmiselne objave.
Pravzaprav ne želim, da bi moj internetni kotiček postal zapisnik kdaj, kam in s kom sem šla na kavo/v kino/kamorkolipačže.
Najverjetneje to sploh nikogar ne zanima, pa tudi če ga, mu to ničesar ne pomeni. Svojim prijateljem lahko te stvari povem tudi v živo, če bo potrebno.
Prav tako nočem preveč pisati o sebi - internet ni tu zato, da prenaša moje osebne tegobe, probleme in ostale težave.

Če bom pisala, bo to z namenom, bo to zato, ker bom želela nekaj deliti s svetom in ker bom misel v sebi do neke mere premlela in ustrezno artikulirala.
Veste, ko si omisliš takle blog, postane obveza, skoraj dolžnost, včasih bolj prijetna, včasih manj. Misliš si, da pač moraš pisati, ne glede na vse, že zaradi (maloštevilnih) bralcev in ker pač blogi za to so. Da vanje pišeš.
Vzamejo ti čas, energijo, trud in zahtevajo nekaj volje. Ker nočem, da bi bil moj blog eden "tistih". Nekateri se pač lahko šlepajo na svoj duhovit/domiseln/vstavipoljubno stil pisanja, jaz se še na to ne morem.
Ne vem, vedno se s stvarmi preveč obremenjujem.

Mogoče bom pisala zgodbice, mogoče bom ta nesrečni spletnik zbrisala.

"Nesrečni" zato, ker zadnje čase ni moja prijetna obveza.
Ampak se zavedam, da ima fenomen bloganja neko svoje poslanstvo. Samo nekateri mu tudi zvesto sledijo.

Ura je 1:57.

Dobro jutro!

2007-07-18T13:55:00.000+03:00

Berem Mlade leve, enega najbolj znanih romanov o II. svetovni vojni.

Všeč mi je Shawov način pripovedovanja zgodbe, ker je tako zelo čist, preprost in neverjetno privlačen.

Takoj me je spomnil na Steinbecka.

Dozdeva se mi, da mi bo roman osvetlil marsikateri nov pogled na dogodke in mišljenje tistega časa.

Končno sem uspela prebrati tudi Gospo Bovary, ki se ob Flaubertovem naštevanju in podajanju neverjetnih količin informacij o osebah in okolici zna zavleči.

Še vedno te prizadane, če se preveč vživiš v Emin lik. Čim manj razmišljanja o njej, torej.

Zdaj me čaka delo in drugi vsakdanji opravki.

Imejte se lepo!

PS: se še komu zdi, da moraš imet za Millerja precejšnjo dozo koncentracije? (retorično vprašanje, kakopak, to je)

Fabricando fit faber, age quod agis!

2007-07-14T12:25:00.000+03:00

Karkoli delaš, samo s kovanjem postaneš kovač.

Morje <3

2007-07-10T13:42:00.001+03:00

I'm still here, samo pisat se mi ne da.

Ugotovila sem, da je na morju ubistvu prav fino.
Ugotovila sem (ponovno), da je hrvaška Istra zakon.
Ugotovila sem, da se moje dnevne potrebe po kavi zvišujejo, brezkofeinskega dneva pa si niti zamisliti več ne morem.

Včeraj sem si izbrala kupček knjig za prebrat med počitnicami. Kar zajeten je:P
Še vedno ne vem, kje bom zaslužila (dinarčke) (tolarčke) evrčke za stvari, ki jih moram nujno izvesti to poletje.

Skratka.

Mogoče se oglasim kasneje, mogoče tudi ne.

2007-07-04T19:02:00.000+03:00

YEAH, BABY!

Naj vas spomnim, da smo nekateri slišali Me & My Friends V ŽIVO!:)

2007-07-03T23:55:00.000+03:00

ZeloZeloSimpatičenVideo

ZeloZeloSimpatičniDečki (tudi vizualno, drugače pa so pravi glasbeni carji)!

LOVE

2007-07-03T16:58:00.000+03:00

Dolgo nisem želela napisati posta, ker bi tako zelo zelo rada ohranila setlisto na prvem mestu (ker je popolna, kljub temu, da ni popolna), ampak se ne morem upreti, da ne bi zapisala nekaj misli.

Oscar Wilde je nekoč dejal:
"Izkušnja je ime, ki ga številni ljudje dajo svojim napakam."

Jaz pa pravim:
Tudi napaka je izkušnja. Prav tako, kot je izkušnja pravilna odločitev. Ampak zaradi pravilne odločitve se bolj malo naučiš. Razen to, da imaš prav.

Ko pa se izgubiš, odkriješ toliko novih reči, ki jih ne bi nikoli odkril, če ne bi zašel s poti...

Če se ne izgubiš, se nikdar ne moreš najti.

Ampak, obstaja catch, tako kot pri vseh zadevah.

Ne smeš ostat izgubljen...

KATARZA!

2007-06-30T21:39:00.000+03:00

01 Intro
02 Can't Stop
03 Dani California
04 Under the Bridge
05 Jam- 21st Century
06 Jam- Parallel Universe
07 John solo: Maybe
08 Snow
09 Get on Top
10 Emit Remmus
11 So Much I
12 Me and my Friends
13 Jam
14 Hump de Bump
15 By the Way
16 Chad drum solo
17 Flea trumpet
18 I Could Have Lied
19 Sir Psycho Sexy
20 They're Red Hot

Opozorilo: tole je izbruh jeze

2007-06-28T11:29:00.000+03:00

The human skull is an obvious and frequent symbol of death, found in many cultures and religious traditions. {vir: wiki}

Oni dan (ko sem šla po svoje lepe nove supergice^^), sem se, kakopak, ustavila tudi v eni od trgovin ljubljanskega Cityparka (in ne, ne mislim delat reklame:P). Pravzaprav smo šli po hlače za sestrico, seveda smo jih iskali na oddelku za naše malčke. Oni, malčki namreč, so simbol, celo izvor sreče, prava poosebitev veselja do življenja, entuziazma in pozitivne energije. Kajne?

Takšna naj bi bila, logično, tudi njihova oblačila. Eee, wrong!

Ok, vem, ta trend (namreč, cela kopica majic, hlač, torbic, brošk ipd. s človeško lobanjo, ki jih res povsod prodajajo) je star že nekaj časa, ampak res ne razumem, zakaj bi kdorkoli želel na sebi nositi simbol smrti. Prav z grozo opazujem, v kaj se izrojuje emo subkultura in kako otroci postajajo neki tough zagrenjeni (samo na videz) emoti. Ja, mali, bed ti je u lajfu, ker ti starci nočjo kupit ta novga iPoda!

Saj razumem, tudi jaz sem šla čez kvazi-depresivno fazo (ki je trajala samo tako dolgo, dokler nisem odkrila kofeina) (česar me je grozno sram, ampak fuck it, tudi to je del mene), in povsem zavedam se, da je emo-melanholično-občutje univerzalno (primer: mladi Werther, Prešeren, ki je imel še celo emo frizuro, in še cela četica romantikov; danes emo, včasih svetobolje, a romantiki so imeli vsaj boljše ime), ampak danes je vse skupaj že prekoračilo meje dobrega okusa. Da, celo zame, ki me redkokatera stvar vrže iz tira. Ta trend smrti mi gre na živce.

Zakaj za vraga je navidezna depresivnost postala mainstream, ko bi se vendarle morali naučiti ceniti življenje, ga užiti in uživati in se ne umetno spravljati v "slabo voljo" zgolj zaradi mode (ali pa zato, da bi res izpadel alter, individualist - Ja, mali, res si zelo individalen z majico, ki jo je naredil shiran otrok v Bangladešu za nekaj zrnc riža, in ki jo ima itak pol Ljubljane, ... Pa kdaj ti bo že postalo jasno, da alternativec ne postaneš z oblačili?!). Že tako življenje prinese preveč resnično žalostnih in krivičnih trenutkov, ob katerih ta najstniška "depresivnost" izpade kot največja komedija.

Aja, kar je najhuje, kar se oblek tiče; zadnjič, spet v nakupovalnem središču na robu Ljubljane (v resnici ne nakupujem toliko, samo zadnje čase mi a) manjka oblačil, b) so vsa moja oblačila strgana), lepo iščem normalne kavbojke zase, ker so ene strgane na kolenih, riti in mi oh-in-sploh razpadajo, in poskusim ene in zraven dobim brusilni papir - v stilu naredi si sam - prekleta instant kapitalistična družba! Če boš kavbojke nosil par let, ti bojo razpadle same od sebe, ne pa da me prav ironično j***** tuki s hlačami, katere si lahko z brusilnim papirjem sama strgam. Ene strgane mam že doma!

Te kao modni trendi mi grejo res na nevrite in dendrite!

2007-06-27T21:43:00.000+03:00

slikce z Njokov na spletki TIC Ajdovščina

1. Na eni sliki je tudi moja rit :P
2. Kje in kdaj so delal drede in zakaj sem jaz to zamudila? :(
3. LoL @ stojnica s pripomočki za kadilce :D

Njoki; vtisi

2007-06-27T13:35:00.001+03:00

No torej, obljubila sem poročilce z Njokov, ki so se dogajali v petek in soboto, in trenutno si vzemam čas, da to storim, čeprav imam za povedat še toliko drugih stvari.

1. Še vedno nisem našla počitniškega dela.

2. Skušala se bom upreti še eni blogovski epidemiji, in sicer pisanju 7 stvari o sebi. What's up with that?

3. Še vedno nisem prebrala Gospe Bovary.

4. Včeraj sem šla v Rožno dolino (študentsko naselje). Tam smo sedeli na travi. Kot da ni dovolj travnikov tu okoli:P

5. Moje nožice od včeraj dalje krasijo krasne nove superge:)

6. To niti slučajno niso the stvari, o katerih sem želela pisati. Maybe later. To je bil samo trenutek za samohvalo.

Aja, Njoki.

Ko smo končno prispeli do Ajdovščine (in uspeli kupiti refošk, pa čeprav pri najboljšem sosedu), smo poiskali še športni center Pale, kjer se je vsa stvar odvrtela. Po besedah pevca enega izmed bendov, smo se nahajali v prelepi mountain village, ob prijetno hladnem Hublju (potok), v zavetju strmih apnenčastih sten in gozda. Skratka, na samem v mirni naravi.

Prostor za kampiranje je bil ugoden, organizatorji so poskrbeli za tuše in wcje (pozabimo zdaj na moje fobije), skratka, za nas so odlično poskrbeli.

Prvi večer sem sama pričakovala edini bend, ki sem ga poznala (poleg nadžanrske Srečne mladine, ki so itak nadcarji), Red Five Point Star (dirty ska), kateri so nastopili kot zadnji, a so me v dveh festivalskih dneh navdšili še:

1. Diyala (Cro; trip hop/hip hop), zato ker je punca carka in ji dogaja in je kul, čeprav je na žalost nastopila še pred mrakom, tako da je bil opazen deficit koncertnega vzdušja.

2. Overflow (Cro; pomoje HC/punk rock), ker so uspeli vzpostaviti pristen stik s publiko, ker so zabavni in ker so neverjetno energični, sploh basist, ki te fascinira že samo s tem, da ga gledaš, ker je kot vrtavka. Čeprav mi ni odgovarjal rahlo agresiven pridih glasbe, ki je povzročil vsesplošno skakanje in prerivanje pod odrom, si zaslužijo čisto desetko, ker naredijo žur in ker so preprosto face.

3. Mala Suerte (Fra; latino ska rock), ker so peli v španščini in so se mi njihova besedila zdela družbeno kritična. Pa ker so od njih prihajale pozitivne vibracije.

4. The Mighty Roars (UK; indie punk rock), ker so duhoviti, posebni in hudi:)

5. In legendarni Jamajčani, The Skatalites (my lucky guess would be ska). Vzdušje je opisano že v prejšnjem postu, zdi se mi, da nas je vse zajela rahla evforija, sploh ko smo slišali, da so igrali tudi z Marleyem in Cliffom. Skratka, glasba, ki prinese ležeren nasmeh in toplo sonce (ne žgoče!) in mirno morje (in vonj po morju) in palme, ki se pozibavajo v vetrcu, in pozitivno energijo.

Že prej omenjene Rdeče peterokrake zvezdice so igrale glasbo, ki te je prisilila v miganje, čeprav jim je mogoče manjkalo iskrenega kontakta z občinstvom, ampak vseeno se mi zdi, da je bilo vzdušje v petek ponoči že itak tako pozitivno, da to ni nikogar motilo. Skratka, igrali so super!

Pa še Srečna mladina, ki so igrali kot zadnji (v soboto), in to ob ene dveh zjutraj. Bojda so bili še sami presenečeni, da imamo še toliko energije, da jih lahko prenašamo, ampak upam si trditi, da je kar nekaj folka tja prišlo le zaradi njih oz. da so čakali prvenstveno njih. Seveda niso razočarali (meni se je sploh odpeljalo, ko so igrali bobrčke); ne vem, zakaj se mi njihova glasba zdi kot en perfektno izpeljan jam, pestra mešanica različnih slogov, skratka, odlični so bili ("Groovy, baby!").

Aja, pa bilo je ful vroče in jedli smo njoke (tega si najbrž ne bi mislili, kajne). Pivo je bilo precej ugodno. Ponujenih je bilo še mnogo drugih aktivnosti, npr. športnih, katerih pa se nisem udeleževala. Raje smo igrali poker, tarok ali spali.

V soboto so se tam po enih klancih in grbinah z bicikli pojali še eni ljudje, ki so si ful upali (nisem ziher, ampak pomoje je bil to downhill:P).

Skratka, meni je bilo noro in hočem nazaj! Še spletka od njokov: klik

Zdaj pa moram skuhat kosilo.

NjokiSummerFestival

2007-06-24T23:59:00.000+03:00

Bilo je fantastično; natančnejši opis sledi, slike pač ne, ker stvari raje doživljam s svojimi čutili kot z njihovimi podaljški (aka fotoaparati ipd.), trenutno moram zapisat le nekaj izjav, ki so najbolj zaznamovale preživeti vikend.
Še enkrat, teli Njoki so bili neopisljivo super:)

"Dobro jutro, Ajdovščina [Vajdušna]!" (pevec Njoki benda, uvertura v Njoki himno)

"Kdo pravi, da ne buta?!" (Rok, neprestano:P)

"We love you, potato people!" (pevka/slash basistka The Mighty Roars, po odigranem koncertu [bejba je totalno huda, ker špila v 12cm petkah!!])

"Freedom!" (The Skatalites, ki so pokazali, kaj pomeni termin sproščena Slovenija - množica ljudi, ki se z blaženimi nasmeški pozibava v pozitivni energiji pravega skaja)

"That's so hot!" (in Paris Hilton voice)

Aja, in če še nisem omenila, bilo je odlično!

Respect organizatorjem!

Jaz sem Present Tense

2007-06-20T20:38:00.000+03:00

Ooohh...

Do you see the way that tree bends? does it inspire?

leaning out to catch the sun's rays

a lesson to be applied

are you getting something out of this all encompassing trip?

you can spend your time alone, redigesting past regrets, oh

or you can come to terms and realize

you're the only one who can't forgive yourself, oh

makes much more sense to live in the present tense

have you ideas on how this life ends?

checked your hands and studied the lines

have you the belief that the road ahead ascends off into the light?

seems that needlessly it's getting harder to find an approach and a way to live

are we getting something out of this all-encompassing trip?

you can spend your time alone redigesting past regrets, oh

or you can come to terms and realize

you're the only one who cannot forgive yourself, oh

makes much more sense to live in the present tense

In še link do testa, če želi še kdo ugotoviti, katera Pearl Jam pesem je: klik

Petek je

2007-06-15T13:41:00.000+03:00

Veleumna ugotovitev, ni kaj. Danes sem se namenila pisati, pa sem nekako utrujena in mi po desetih minutah sedenja in buljenja v ekran še vedno ni uspelo namutiti ničesar. Pametnega, sploh.

Lahko pa z vami delim eno zabavno informacijo. Nad pisanjem sem itak obupala. Za danes, se razume.

Jože Gorišek resnično obstaja.

Sm Jože Gorišek, doma sm iz Ruš
prej sem delal TAMu ja,
zdaj pa delam na fuš.
Mam dva froca, ženo in psa
ko nism v gostilni sm raj doma.
Nism lih lep, nism pa grd,
zravn hiše mam brajdo zravn brajde pa vrt.
Moj najboljši kolega je sosed Danilo
jutr ma rojstn dan grem k nemu na kosilo.
Med tednom delam, med vikendom pijem
občasno bruham, ponavadi samo ščijem
po izobrazbi sm pa kvalificiran varilec,
v prostem cajtu prostovoljni gasilec.
Boli me kurac če sm tehniški višek
jaz sm še vedno Jo-Jože Gorišek.

In še mladi gasilec je. Zadnjič je bil omenjen v Dnevniku (v črni kroniki), drugače pa o njem repa duo Slon in Sadež, kateremu tudi pripadajo zgornji verzi. Nič ni pisalo o njegovih pivskih navadah.

Zdaj čakam, da take in podobne razburljive cvetke prenehajo biti višek mojega dneva oz. mojih dni. Tednov. Okej, tedna. Tako patetična pa spet nisem.

Najbrž bom šla spat.
Danes tako ali tako ne bo nič več od mene.

Všeč so mi čevlji letošnje kolekcije Celine. Ha, čisti nesmisel. Nerelevantno, nekoherentno, in kar je še teh tujk.
Moj blog mi postaja vedno manj všeč.

"Pika ga duši!"

2007-06-07T11:46:00.000+03:00

Nimam pojma, kako se lahko zgodi, da se slika znajde v časopisu ob povsem resnem (ok, najbrž propagandnem) članku o Astrid Lindgren in Švedski. Sem mislila, da se Pika fila bolj s tabletkastimi mamili ("Ljuba kroglica pregelk, nikdar nočem biti vel'k!" )

(nisem si povsem na jasnem s tem pregelkom).

Anyways, slika gre na steno:P

Aja, naslov je komentar od Žigata® :)

Včeraj sem slišala po radiu Lep dan za smrt (Niet) v kombinaciji s komadom Čas v izvedbi Dan D! Fakinfantastično!

Zdaj poslušam Niete. Miss Originality, right. Mislim, asociacije mi delajo sto na uro, Nieti so kul.

Pred dvema minutama bi se morala odpravit v knjižnico.

Še vedno sem v pižami.

Yeah!

Življenje nekega alterega

2007-05-31T19:56:00.000+03:00

Kdo je bolj resničen? Kdo je bolj tukaj? Koga je več, kdo prevlada, kdo je bolj vseobsegajoč? In predvsem, kdaj? In zakaj ne?

Zakaj se mi zdi, da poznam odgovor. Da točno vem, kako se glasi, ampak to ni tisto, kar želim slišati...

"Nimaš pojma!"

2007-05-26T19:05:00.000+03:00

Prejle sem, pomoje da po kakem letu, spet igrala violino. Pomoje preveč berem mattyjeve zapise :P

Najprej sem škatlo odprla z namenom, da bi jo le za par minutk vzela v roke. Šop not, ki sem jih fotokopirala pred ene petimi leti, sem presenetljivo hitro našla. Prav tako mi večjih težav ni povzročalo uglaševanje.

Igranje se je potem zavleklo v ... lets say enourno početje. In če bi našla note Bravničarjevega Preludija, bi se še bolj zavleklo. Našla sem celo eno etudo, ki jo je igrala tudi Mala Lulu (iz risanke). In čist preveč imam prstnih in lokovnih vaj (sicer bi mi koristile, ker me je po vsem tem igranju pričela boleti roka, ker niti sločajno ni več navajena tega početja, ampak ok...).

Sosedje Concertina v madžarskem stilu niso navajeni, sploh ne tako naglas (due to na strežaj odprto okno se je zvok pomoje razlegal dol po celem parkirišču in sploh... raje ne razmišljam o tem).

Nimam pojma, kako me je ena Bachova sonata zmožna tako prevzeti in fascinirati.

Nimam pojma, kje so note od Preludija. And that makes me sooo sad, ker sem ta komad zelo rada igrala.

Bottom line je, da sem po vsem tem igranju ugotovila, da nimam pojma. Sploh!

Update

2007-05-24T23:08:00.001+03:00

Tole je Anette Olzon. Ona bo zdaj prepevala namesto Tarje.

V Nightwish-ih, kakopak.

Tuomas je seksi s tistim klobučkom, ko en Zorro zgleda^^. Vsi so lepi^^.

NLP to the rescue

2007-05-24T20:26:00.000+03:00

V stranki LDS imajo novo strategijo. Namesto s starim in uveljavljenim političnim imenom bodo svojo srečo poskusili z noviteto. Poleg gospoda Kebra (čigar kandidatura je kot berem vse manj verjetna) bo za predsednico stranke zdaj tudi uradno kandidirala še prelestna pravnica Katarina Kresal, ki je bila v poslanski skupini LDS deležna pravega navdušenja in velike podpore.

Politično Nedolžna, Lepa in Pametna, kot so jo označili, naj bi torej v stranko prinesla svežino, nove ideje in zagon. Ali bodo torej ustregli trendu izrazito "neodvisnih", politično "čistih" in še "nepokvarjenih" kandidatov, kakršnim je javnost veliko zaupanje izkazala tudi na lokalnih volitvah? Ali nas poskušajo prepričati s potrošniško oz. marketinško finto v stilu lepo in novo je boljše? Ali želijo stranki z oprati ugled in tako nekako simbolično začeti znova, ker jim imidž potapljajoče se ladje ni po godu? Ali pa bo nov obraz le marioneta v rokah nekoga, ki bo celotno zadevo usmerjal iz ozadja? All of the above, maybe?

V sposobnosti, izkušenost in znanje prej omenjene gospe seveda nikakor ne dvomim, niti je ne želim podcenjevati ali diskreditirati. Itak ima mojo stoprocentno podporo, pa ne samo zato, ker si bo bojda prizadevala za vključevanje mladih žensk v politiko; nasploh se mi zdi, da bi znali biti bolj ženski prijemi kar v redu zadeva.

Samo razmišljam o prej postavljenih vprašanjih. Vključevanje žensk v politiko je zagotovo pomemben vidik dejanske emancipacije (upam, da v primeru izvolitve ne bo to zgolj formalen položaj, s katerim bi si stranka želela ustvariti nek kao open-minded we-are-so-cool-because-we-have-a-woman-president status).

Levica se torej spreminja oz. vsaj daje vtis, da se želi nekako preformirati (btw, kaj se dogaja z Zares-ovci?), tako da bo nadvse zanimivo spremljati nadaljne dogajanje...

Time for one more daring dream

2007-05-23T13:13:00.000+03:00

For the second time Nightwish go into the famous Abbey Road Studios to give symphonic dimensions to their album (release will be in September) with the London Session Orchestra and the choir Metro Voices. {vir: mn3}

Yaay! Yaaaaay!!!

Sample za nov komad, Eva, je že dosegljiv na njihovi spletni strani, 30. maja pa izide singel. Naslovnico si lahko ogledate zgoraj. Kjut teddy-bear, isn't it^^

This will be the first chance to hear the band's new singer, who will be introduced to the public on the same day on this (NW, op.a.) website. As previously reported, this single will only be available on the internet and all profit will go to charity. {vir: nightwish official website}

Tale CDjčič gre v moj wishlist za rojstnodnevna darila;)

Zdej sem čist vzhičena. Komaj čakam, da spet pridejo kej okol (trenutno so na severnoameriški celini, to je pa predaleč:P).

Aja, sicer pa: SUPPORT TARJA! ;)

Intermezzo

2007-05-22T22:30:00.000+03:00

Zadnjič sem malo živčkala in da bi se umirila, sem brala Lorco. Ohhh...

Ne govori mi o morju,
kjer šumi drevesna krošnja,
raste tale črna žalost,
v zemlji, kjer poganja oljka.

(Romanca o črni žalosti)

Sem že omenila, da ga naravnost obožujem? Sploh, ko ga berem na glas. V španščini. Saj najbrž me jebe izgovorjava, ampak vseeno zveni hudo dobro;)

Na sliki so slapovi Iguacu. Nahajajo se na brazilsko-argentinski meji. V obliki podkve se 150-300 slapov razteza več kot 2 kilometra.

Sem bom šla enkrat, ko bom velika, in se bom spet zaljubljala v naš planet... Naravnost fascinantno je. Prav vse!

Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna; 3. del

2007-05-20T23:12:00.000+03:00

Usedla sem se na klopco na železniški postaji, podobno kot dve leti pred tem turobnim, svinčeno sivim dnem. Spet sem ga čakala.
Starejša gospa na sosednji klopci si je prižgala cigareto in pustila, da se ji je dim zapletal v bele lase. Očitno je tudi ona čakala na vlak, na nekoga, ki bo stopil iz vagona in jo objel. Razmišljala sem, koga pričakuje, koliko časa se že nista videla, ali se je kaj spremenil in ali se še vedno smehlja tako kot včasih.

Nenehno sem pogledovala na tisto veliko uro, ki visi na postaji, in nestrpna čakala, da se bo minutni kazalec ustavil na številki deset. Opazila sem, da je lak na mojih nohtih razpokan.
Preplavili so me spomini, spet sem pričela podoživljati tisti četrtek, za katerega sem upala, da je zdaj varno potlačen v podzavesti. Tisti prijeten, varen občutek in njegov način hoje, ko se mi je približeval, ko se mi je zdelo, da se je celotno vesolje ustavilo. Trenutek, ko sva se pričela smejati neumnim podrobnostim, vse se je vrnilo k meni.
Kot tistega dne je zapihal mrzel veter.
Na postajo je pripeljal vlak. Zdi se mi, da sem pozabila dihati, ko sem ga zagledala. Odpravil se je proti meni s tako znanim izrazom na obrazu.
»A maš mogoče kak čigumi?«

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.

2007-05-18T20:05:00.000+03:00

31. 5. bo v Križankah Maksim Mrvica (na sliki). Awww.

2. 6. bodo Iron Maiden na štadionu v LJ.

NJOKI SUMMER FESTIVAL 2007: 22. in 23. junij, Ajdovščina.

Skatelites, Diyala, Overflow, Srečna Mladina, Harmful, Red Five Point Star, ...

NOVA ROCK: 15. do 17. junij, Nickelsdorf.

Pearl Jam (Can't find a better jam!), The Smashing Pumpkins, Marilyn Manson, Linkin Park, The Killers, Billy Talent, Slayer, Incubus, Mando Diao, The Hives, ...

28. 6. bodo Red Hot Chilli Peppers v Udinah. Awww!

Škoda, da je za Nova Rock tako slab datum *cry*

Trenutno na pavzi...

2007-05-17T19:23:00.000+03:00

Kompliciranje nazaj - naprej - levo - desno - in-sploh-vse-povprek. Yup, that's what I do. And am gooood at it.

Katera oblika maličenja telesa vam je najljubša? Tatuji, pirsingi, stezniki, daljšanje vratu, krajšanje stopal, stiskanje mozoljev ali kaj enajstega? In katera absolutno najbolj grozna, odvratna, grda?

You are all welcome to leave a reply:)

Meni so všeč recimo uhančki v ušesu - razmišljam o devetem. Mensezdi, da bi bil deveti no. Samo kaj, ko jih itak ne nosim, ker sem vse porazgubila:(

Back to work now I have to go.

2007-05-15T19:05:00.000+03:00

Včeraj sem dobila eno super krasno res hudo zakon darilo - za 19 rojstni dan:)

Ko najdem fotoaparat, ga poslikam in objavim, da boste še vi videli, zaradi česa sem včeraj skakala v krogih (če se prav spomnim).

Po nemško se maku reče der Mohn. To sem se izvedela na enem avtocestnem postajališču v Nemčiji, ko sem prodajalki razlagala, da bi rada "tisti mali kruhek, ki ima gor črne pikice". Pa mi je povedala, da je to der Mohn. Ko sem se vrnila domov, sem si to napisala na listek in ga dala med listke na mizi. V tem trenutku ga gledam.

To je popolnoma nerelevantno.

Važno, da imam na stolu fulkul darilo:)

Hvala! You guys rock!

Post št. 53

2007-05-11T20:08:00.000+03:00

Na številko/število/karkoli-že-je 53 sicer nisem posebej navezana, prav tako ne na tale post, ker res ne bo nič posebnega, ali bognedaj, na horoskope, ampak...

Nadvse rada bi z vami delila naslednji cukrček:

današnja astrološka napoved v Dnevniku (tista za leve IN levčice, da ne bomo diskriminatorni) se je uresničila. Meni. No ja, takole približno, če od daleč pogledaš in zadevo prirediš moji trenutni življenjski situaciji. Dekoncentrirajoče, zagotovo. Iz tira metajoče, definitivno. Oh-in-sploh. Sicer pa prav nič posebnega.

Govorim samo o enem čudnem občutku, ki me kot posledica tega prežema že cel dan. No, celo popoldne, tako bo boljše. Frustrirajoče.

Občutje kot posledica današnjega dogajanja, ne uresničene napovedi.

Pa o dejstvu, da se ti določene stvari pripetijo, ko jih najmanj pričakuješ. Frustrirajoče. Ne morem se odločiti, ali to da stvari še prav posebno kvaliteto, ali je to dobro in super in dih jemajoče, ali pa preprosto ... bedno. Izčrpljujoče.

Čuden dan je danes.

Samo to pa ni pisalo v horoskopu.

Aja, pa zelena levova podlaga se ziher ne ujema z barvo bloga. Oh, pa tako simpatičen levček je...

EDIT: Sploh ni tako slabo;)

Aja, pomembno se mi zdi poudariti dve stvari:

1. Malenkost v zvezi z naslovom - v resnici je to šele 49. objavljeni post, kar je ostalo, je še v osnutkih:) ja, znam štet in brat, tudi pisat (črke, se razume, o mojih dejanskih 'pisateljskih' sposobnostih pa ne bi izgubljala besed).

2. Malenkost v zvezi s horoskopom - to ni bila samoizpolnjujoča prerokba, saj sem horoskop prebrala šele po 'dogodku'. Ha!

Poletje se bliža...

2007-05-09T15:09:00.000+03:00

... lubenice so namreč že po trgovinah (po novem pa tudi v domačem hladilniku).

2007-05-07T22:25:00.000+03:00

Aldous Huxley je nekoč dejal:
"Intelektualec je človek, ki je odkril nekaj zanimivejšega, kakor je seks."

Ne vem sicer, kako se je ta izjava znašla v Keeganovi Zgodovini vojskovanja, ampak to zdaj niti ni tako pomembno.

Pa odsurfajmo na spletno stran najbolj brane revije za ženske:
Prepusti se trenutku - v pravem položaju

Vadba za boljši seks

Kdaj skočiti med rjuhe

Stegnite jezik za boljši seks

Žival, ki se skriva v tebi

Spremenite spalnico v palačo užitkov

To med drugim piše v najbolj razširjeni svetovni reviji za moške, katere izdaje se trenutno valjajo po moji sobi zavoljo analize medijskih vsebin, ki jo bom izvedla v okviru raziskovalne naloge za sociologijo.

Očitno je človeška skupnost, podobno kot delfini, odkrila, da je seks (spet?) zanimiv. Yaay, now here's a cookie for us.

Degradirali smo se nazaj v primitivne osebke, katerih smisel življenja je reprodukcija. Ali pa smo se preprosto naveličali racionalistično usmerjene družbe in si želimo le še dobrega starega seksa. Neprestano razmišljanje nam je začelo presedati, želimo nazaj k naravi.

Hm.

In zdaj se velik del bivanja, obstoja nekaterih vrti okoli vsega tega (malo manj pa se osredotoča na kaj drugega).
Le kdo ne želi, da bi bili intelektualna in razmišljujoča bitja? Kateremu manipulatorju gre to tako zelo v nos?

Sex sells, by the way. Če je kdo slučajno pozabil na to.

PS1: Slika je zgolj simbolična.

PS2: Priporočam, da razmislite o servisiranju svojih sarcasm detektorčkov, ako tega še niste storili.

Nova stena

2007-05-03T21:15:00.000+03:00

Okvirji: 12€
Razvijanje fotografij: 17€
Kolažpapir: 0,71€
Spomini: neprecenljivo

2007-05-02T15:27:00.000+03:00

Če hočeš met pospravljeno podstrešje, moraš uredit tudi svojo okolico (aka svojo sobo).
Danes torej pospravljam.
Da bom imela ustvarjalno okolje, v katerem se bom lahko zbrala:)

Ugotavljam, da sem hrček in preveč stvari shranim in jih potem težko stran vržem.
Dišijo mi spremembe - zamenjala bom razporeditev slik in posterjev. Jutri bom nesla razvit še nekaj slik in šla kupit okvirje.

Pantera ni ustrezna polaga za moje današnje početje.
Praise the shuffle button! Mislim, da je to ena boljših pogruntavščin [ever]. Razen če ne naletiš na komade epskega obsega, ki ti pa res ni po všeči.

Ok, zdaj pa resno. Ugotovila sem, da bloganje vzame ogrooomno časa, truda in koncentracije, sploh če imaš namen vzdrževati nek kvaliteten web log.

Zatorej... bo moj (vsaj približno) kvaliteten le na vsake toliko časa.

Z besedico kvaliteten mislim na neko določeno stopnjo inovativnosti, informativnosti s področja domačih logov, zabavnosti, refleksije, odzivanja na drobne vsakdanje malenkosti, o katerih lahko razviješ pravo filozofsko debato, subjektivnih ter kritičnih pogledov na svetovno dogajanje, družbeni razvoj, zapakiranih v prepričljivo in utemeljeno celoto, in podobno.

Grem zdaj izbrat barvo posteljnine.

Izlet; 2. del

2007-05-01T20:34:00.000+03:00

Torej, kje smo že ostali... Aja, v Novi Gorici. Sedele smo na Bevkovem trgu, ki je kot nekakšna promenada, opazovale precej zaspano mesto in se odločale, ali naj gremo čez mejo v staro Gorico ali pa mogoče na morje. Na koncu smo se odločile, da "Ker smo že ravno na totem koncu, lahko kar oboje!"

Pot čez mejo (mejni prehod Rožna Dolina - ali pa dolina, ne spomnim se - in ne, to ni študentsko naselje na Viču:P d00h) je bila kratka, brez težav smo prišle v center in parkirale. No, že njena Nova soseda za moje pojme ni bila ravno najbolj živahna in prijazna... Gorica pa je bila kot izumrla. Sicer je to mesto, ki je bilo prvič omenjeno leta 1001, zaradi svoje lege pa pogosto pod slovanskimi, latinskimi in germanskimi vplivi. Goriški grad, ki spokojno ždi nad mestom, je bil najprej sedež vplivne rodbine Goriških grofov, nato pa so oblast prevzeli Habsburžani in tu vladali do I. svetovne vojne (razen za časa beneške in napoleonske okupacije). Ostanki preteklih obdobjih so lepo vidni v obliki spomenikov, palač in trgov.

Meni je bila goriška arhitektura izredno všeč, saj je kombinacija tipične primorske gradnje, opazen pa je tudi mogočen 'habsburški' stil. Mesto samo je sicer precej simpatično in vsaj meni bolj prijetno kot slovenska različica, ampak včeraj je bilo izredno prazno. Ker je bil ponedeljek, je bilo logično vse zaprto, na pohodu po mestu nam je družbo delalo le nekaj tuistov. Zaradi borovih greves in cipres pa tipične gradnje konstantno pričakuješ, da boš zdaj zdaj prišel do plaže:)

Povzpele smo se na srednjeveški grad, ki je bil tudi zaprt (ma nemoj), in katerega vhod krasi lev s knjigo. Sestra je povedala, da to pomeni, da je bil zgrajen v mirnih časih. Vsaj zunanjost je lepo vzdrževana, precej je dreves, z griča pa se ponuja lep razgled na mesto, raztreseno pod njim. Družbo so nam delali tudi martinčki, ki pa se kot ponavadi niso pustili ujeti.

Ko je nastopila ura počitka, smo zavile v prvo (in očitno edino) odprto kavarnico. Seveda natakar ni razumel oz. ni hotel razumeti niti besedice slovensko, prav tako ni pokazal iniciative za sporazumevanje v angleščini, na sumu pa ga imamo tudi, da nam je maaalo preveč zaračunal. Še dobro, da je kapučino italijanska beseda, drugače bi ostale brez kave:P Kar se tiče cen lahko povem, da je v Štanjelu kavica z mlekom stala 85centov, pravo presenečenje za ljubljenskih cen vajenega gosta.

Ko smo ugotovile, da se nam ne da še naprej raziskovati Gorice, smo se namenile v slovensko primorje na zasluženo kosilo. Vožnja proti Sežani in nato Kopru se je zelo vlekla in ovinkarila, ampak je bilo vredno, saj smo oči lahko napasle na malih naseljih (mislim, da so bila gručasta) in skupinicah prisrčnih kamnitih hišk, gradov v daljavi, cerkvicah, trti, gričkih... Ja, povsem sem zaljubljena v ta del Slovenije, saj najbrž ste to že ugotovili.

V Kopru smo zavile v prvo picerijo, nato pa se je ulilo kot iz škafa. Na poti sem smo po radiu poslušale, kako se je zaradi suše neznosno povečala poraba vode, v Kopru pa je en tipson zalival gredice rož. Še dokončal ni, ko se je ulilo. Sama bom pozivom Fidela Castra k uporabi varčnih žarnic dodala še, da ni fajn zalivat rož, če se tako zelo očitno pripravlja na dež. Mogoče bo poraba vode potem manjša?
No skratka, spet se je ulilo tudi meni iz nosa, a tudi ta "ploha" je sčasoma ponehala in šle smo še do Luke, kjer je bila zasidrana Liberty of the Seas (če se ne motim, je bilo to to), največja potniška ladja, pa probat morje, če je še mokro, potem pa počasi proti domu. Aja, pa še v Supernovo smo šle:P

Babji dan je bil izredno zanimiv in zabaven, končal pa se je v moški družbi na "kresu" (v resnici ob svečah proti insektom ob Bistrici). To je bilo pa smešno. Neki alkoholni opomniki so spet padli na moj račun... pa vem, da smo govorili o The Mamas & The Papas in San Franciscu. Enlighten me please, once again:)

Včeraj je bil dolg dan, poln novih doživetij in predvsem smeha.

Še več takih dni si želim:)

Še nekaj slikovnih utrinkov (le iz Gorice, ker mi je v Kopru fotkič sporočil Change the batteries):

Ja vem, slike so bedne, in niti slučajno nimajo namena biti umetniške:P

As I live and breathe

You have killed me

Yes I walk around somehow

But you have killed me

You have killed me

Piazza Cavour, what's my life for?
(Morrissey - You Have Killed Me)

Izlet; 1. del

2007-05-01T15:01:00.000+03:00

Včeraj smo se ženske predstavnice naše družine odpravile proti zahodnemu in jugozahodnemu delu naše deželice. Obiskale smo Štanjel, ki je zelo simpatična in skorajda pravljična naselbina, skrita za vinorodnimi griči in ovinki, Novo in staro Gorico ter Koper.

Štanjel je niz terasasto razporejenih majhnih kamnitih hišk na pobočju hriba, ki so povezane z ozkimi uličicami ter majhnimi trgi z vodnjaki. Gradnja hiš je kraška (ozka okna, nizke strehe, portali) s posameznimi gotskimi sestavinami (s čimer si prisluži 15 točk na moji lestvici priljubljenosti:). Naselje je ovalne oblike in še vedno ni povsem urejeno, nekatere stavbe so v ruševinah, kar daje naselju pridih mračnosti, zapuščenosti pa tudi bogate preteklosti in tradicije, druge se obnavljajo, a ohranjajo starinski stil. Zelo markantna spomenika sta renesančno-baročni grad ter poznogotska cerkev.

Štanjel je bil pomemben že v mlajši železni dobi, zaradi svoje prometne in strateške lege, naselje pa se je razvilo v romanski dobi. Zaradi nevarnosti turških vpadov so ga konec 15. stoletja zavarovali z obzidjem.

Vreme sicer ni bilo najbolj naklonjeno pohajkovanju, saj smo nenehno pogledovale proti sivim oblakom na nebu (ki so svoj tovor potem spustili v Kopru, ko smo bile na srečo že pod streho).

Nekaj utrinkov:

Ovinkasta pot nas je prek gričev vodila v smeri Nove Gorice. Med drugim smo se peljale mimo mnogoterih vinskih cest, vinogradov in vinskih kleti, pa tudi mimo kraja Prvačina. Kdor je bral knjigo Grenko morje, se najbrž spomni, da so tudi od tam slovenske žene in matere, imenovane Aleksandrinke, odhajale na delo v Egipt, kjer so kot dojilje in varuške služile denar za preživetje svoje družine.

Končno smo prispele v "Univerzitetno mesto", ki je nastalo ob boku Gorice, starega mestnega centra Goriške, področja med Alpami in Mediteranom na stičišču romanskega in slovanskega prebivalstva, ki je po državni razmejitvi leta 1947 je ostala na italijanski strani. Novo Gorico so tako na naši strani pričeli graditi 1948 kot "moderno" mesto, zračno, svetlo in prostorno, z glavno mestno ulico, magistralo, namesto strogega mestnega jedra, okoli katere so nameščene občina, banka, pošta in na severu igralnica Perla. V ozadju se vidi Sveta gora, v bližini pa je tudi kraj Solkan, znan po železniškem mostu z 85m dolgim lokom, ki je bil v času nastanka (1906) največji v Evropi, med I. svetovno vojno pa porušen. Po vojni so ga obnovili Italijani.

Utrinki iz Nove Gorice:

Mesto mi deluje približno tako, kot če bi ljubljansko blokovsko naselje prestavili v zeleno okolje (presenetilo me je precejšnje število zelenih površin med bloki in ostalimi stavbami, kar je zagotovo velik plus), sicer pa se mi ne zdi nič posebnega. Ni nekih starih spomenikov ali znamenistosti (socialistične zgradbe niso stari spomeniki:), imajo pa dober sladoled in Mostovno pa Mesto mladih. Ravno včeraj je igral Kreslin pa Domžalčani I Scream.

Nadaljevanje sledi...

I'll just fly, then

2007-04-29T17:16:00.000+03:00

Danes sem sama doma, kar pomeni, da sem si zopet lahko dovolila nekaj kreativnosti v kuhinji. Evo recept, če slučajno koga zanima, kaj sem jedla:

2 šampinjona

pol bučke

rezina tofuja

5 oliv

paradižnikova omaka z baziliko in rdečim vinom (knorr)

čebula, česen

vegeta, origano, kajenski poper, čili (slednja dodamo po okusu, odvisno, kako pekočo jed preferiramo)

olivno olje

makaroni

Makarone skuhamo. Nasekljano čebulo vržemo na segreto olivno olje, dodamo na koščke narezan tofu ter olive in prepražimo. Nato dodamo še na koščke narezano bučko in gobe; pustimo, da se vse skupaj duši nekaj minut. Dodamo še začimbe in nasekljan česen in zmešamo. Na koncu dolijemo še omakco in po želji vodo. Sama dam k vsaki paradižnikovi zadevi še malo sladkorja, da jed ni kisla.

Premešamo. Dodamo makarone. Po želji potresemo s parmezanom.

Pojemo.

Zraven sede kozarec vina (npr. vrhunski refošk;), lahko tudi solata.

Dober tek!

Žal ne morem dodati before in after slik, ker se je fotkič odpeljal v Lipico na eno tekmo. Saj mi je žal, da tja nisem odšla tudi sama, ker se itak dolgočasim doma in spet ne počnem ničesar pametnega ali družbeno koristnega. Spet poslušam (zame) precej neobičajno glasbo. Danes sem zaljubljena v komad Southern Sun (glej spodnji oranžen tekst) od Paula Oakenfolda pa malo v Galvanize od Chemical Brothers. Pa Smack My Bitch Up od Prodigy.

'piece by piece
i release,
once was mine
now undone,
turned blue like New
orleans,
and went down like
a southern sun,
i still feel you
beneath my skin,
i am tempted
to throw my senses in'

'coz it's easier to fly,
than to face another night in southern sun,
and your love is all around,
in the air to set me free'

'you last like a song
i'm deflated,
i am pieces on the wind
unrelated

E, in še ena replika na temo na mn3njalniku. V Paritvenem brlogu se je pojavila tema o ljubosumnosti, razprava pa se je odvijala v smeri mono- ali poligamnosti, različnih spolnih usmeritev in kaj je bolj "naravno". Ker so me banali (nekdo mi je namreč shekal račun:\), sem svoje mnenje primorana izliti kar tukaj. Pa še povezava do dotične teme: klik.

Komentar se ne nanaša direktno na ljubosumnost, ampak predvsem na odgovore, ki so sledili.

Človek je tako biološko kot družbeno bitje - oba dela sta sestavini njegove narave, njega samega. Tudi družbene norme, vrednote, vzorci obnašanja in prepričanja (kultura), ki jih ponotranji v procesu socializacije.

Nesmiselno se mi zdi govoriti o tem, kaj je bolj 'naravno', in se postaviti na negativno stališče do družbenih konstrukcij, ki so se izoblikovale skozi zgodovino. Vse to je v nas in mi smo pripadniki prostorov in časov, ki se med seboj razlikujejo. Če deluješ proti svoji biološki naravi, deluješ proti sebi, prav tako pa proti sebi deluješ, če nasprotuješ svoji družbeni naravi. (Razen če nisi nadčlovek. Ali Chuck Norris. Kar je praktično isto:P *hec*)

Obe, tako družbeno kot biološko naravo, je potrebno obravanavati v skupnem kontekstu, kot neločljivo in nerazmejljivo celoto. Neprimerno se mi zdi utemeljevati določene prakse, vzgibe ali dejanja zgolj na osnovi ene ali druge človekove narave ali celo različnih prostorov in časov. Zavedamo se preteklosti, a zdaj smo tukaj, kjer pač smo, in živimo tako, kot pač živimo.

And then she'd say, it's Ok, I got lost on the way but I'm a supergirl, and supergirls don't cry.

And then she'd say, it's alright, I got home late last night, but I'm a supergirl, and supergirls just fly.

Reamonn - Supergirl

Bad Humour Forbidden

2007-04-28T15:24:00.000+03:00

Včasih se mi zazdi, da smo pripadniki človeške vrste samo sužnji/odvisniki od lastnih hormonov. Da smo samo splet kemijskih reakcij, da je naše počutje le posledica le-teh.
Med početjem nečesa se kot odziv na dražljaj sprosti določen hormon (npr. ob fantastičnem sončnem zahodu, kozarcu dobrega vina ali drugih prijetnih početjih se sprosti hormon sreče in užitka) ali pa se hormon sprosti zato, da se zgodi nekaj tretjega (npr. sprostitev jajčeca iz jajčnika; o občutkih v tem obdobju in 14 +/- par dni pred ali po njem pa ne-bi:). Torej je vse, kar (ob)čutimo, le sklop odzivov na dražljaje (stimuluse), zunanje ali notranje.

Ideja, da so občutki le končni rezultat kemijskih reakcij v lastnem telesnem laboratoriju, me kar malo potre. Is that all there is?

I know I was born and I know that I'll die

The in between is mine

I am mine

Danes že cel dan poslušam neko čudno glasbo (zgornji verzi so iz I Am Mine od Pearl Jamov in oni niso čudna glasba, le meni ljube besede in intermezzo) in sem nasploh neproduktivna. Nemirna. Iščem, brskam. Čakam.

Našla sem kup poletnih spominov v obliki roza blokca pa še par zadev. Povsem nepričakovano, kar da stvari prav posebno odliko. Dva komada!

Odgovorov na nekatera vprašanja pa še vedno ni.

Verde que te quiero verde.

Verde viento. Verdes ramas.

El barco sobre la mar

y el caballo en la montaña.

Všeč mi je atmosfera v romancah o Andaluziji Federica Garcie Lorce, vzdušje, ki ga ustvarja z izseki iz resničnosti, povezanimi v sanjskost, občutki in vtisi, ki se plazijo iz vrstic. Njegove včasih blodne domislice, asociacije, nekonvencionalni opisi in vloge narave, predmetov, ljudi.

Lepo se bere v španščini. Berem naglas in ob zvenu besed dobim kurjo kožo. Neprecenljivo.

Vonj in zvok, najmočnejši asociaciji. A to ni povezano z Lorco. Slike, ki zbujajo spomine, stvari, zaradi katerih na plano privrejo pretekli doživljaji.

Barvam svoj dan.

Izvedela sem, da so Muse 16. julija v Veroni.

Romeo in Julija tudi.

Tok zavesti.

Zakaj je najtežje izmislit si naslov?!

2007-04-23T19:55:00.000+02:00

Ko sem že ravno omenjala, da imam v mapi My Pictures celo kolekcijo tovrstnih slik:) Žal mi je, da je mogoče malo skiksana kompozicija, ker fali delček neba na levi strani.

Poleg fantastičnih sončnih zahodov, katerim sem lahko priča kar iz svoje sobe, se mi naravnost najlepši zdijo tisti, ki jih lahko vidiš v Strunjanu, sedeč na pomolu. Ko imaš torej v svojem zornem kotu tudi piransko cerkvico Sv. Jurija, katere zvonik je pomanjšana verzija zvonika cerkve Sv. Marka v Benetkah. Ali pa, če se obrneš, flišnate griče, obarvane v barvah zahajajoče nam najbližje zvezde.

Največja grozljivost je dejstvo, da so takšne lepe barve oz. svetloba posledica sipanja, ki nastane zaradi delcev v ozračju, torej tudi umazanije in ostale svinjarije. Bolj onesnaženo je ozračje, lepši so sončni zahodi. SaFr.

Aja, če sem slučajno slučaaaajno kaj pomešala in zdajle kolosalno brcam v temo, naj me pozorni bralec prosim popravi (in me niti slučajno ne zatoži Frenkiju). Sploh zdaj, ko so omogočeni komentarji za vse. Navali narode:)

Včeraj je bil Dan Zemlje. Ste naredili kaj posebnega? Jaz nisem zapustila hiše cel dan:D
Take dneve bi razpotegnila kar čez celo leto, sploh one brez avtomobila, pa nardila obvezne avte na čistejšo energijo. In posodobila javni prevoz (sploh zato, ker bi ubila dve muhi na en mah - ob pogostejših in hitrejših prevozih ne bi toliko zamujala v primeru, da bi zaspala:P).

Ničesar pametnejšega nimam za povedat. No imam, ampak iz okolice (beri: televizije) prihaja preveč motenj, ki me dekoncentrirajo.

Ampak ne v dobrem smislu. Neumen program!

Feel free to criticize.

2007-04-16T21:31:00.000+02:00

But please, be gentle, those are my first attempts:)

Divje tu in zdaj (pa kar sredi mesta)

2007-04-16T19:30:00.000+02:00

Se mi zdi, da je človek še najbližje prvinskemu življenju v divjini prav v civiliziranih, betonskih velemestih, polnih dima in čisto nič "naravnih". Kako paradoksalno, kajneda, ampak danes sem se v prestolnici, ki sicer ne ustreza merilom velemesta, ampak je v danih razmeram le-temu še najbližja, med vsemi avtomobili in avtobusi in tečnimi vozniki in semaforji počutila kot plen. (In ne, tokrat se izraz divjina ne nanaša na neprimerno hitre, necivilizirane in objestne voznike, čeprav bi lahko kakšna pikra letela tudi na njihov račun).

Kajti, med prebijanjem čez vse prepreke, ki ti jih na pot postavi mesto oz. ki ti pridejo naproti v divjem iskanju nedolžnih žrtev (ne sej ne, te stvori so tukaj samo zato, da mi dnevno večrat zamenjamo lokacijo za več deset kilometrov - in sprašujem se, kako bi na to gledali divji ljudje iz divje pradavnine), moraš resnično uporabljati vse svoje izostrene čute, da kot boga srnica ubežiš vsem velikim stvarem, če ne te kak stvor nagazi in raztrga. Dobesedno.

Odločitev št. 1: na prometne ceste oz. kamorkoli v divjino bom odslej hodila brez slušalk v ušesih.

Z njimi se mi v vsakem primeru slabo piše - ali bom oglušela ali bo deficit čutila pomenil kakšno bližnje srečanje z določenim prevoznim sredstvom zavoljo nepazljivosti in nepozornosti, prav tako pa se mi slabo piše tudi brez njih, kajti - brez glasbe mi živeti ni. Le kako bomo odmotali ta gordijski vozel?

Odločitev št. 2: na avtobusih samo še stojim. Enostavno se mi ne da konstantno obremenjevat s tem, komu moram prijazno odstopiti sedež in potem biti zavrnjena ali pa v primeru ne-ponudbe deležna grdih pogledov v stilu "fry in hell, bitch".

Ta problem bom rešila tako, kot ga rešujem že nekaj časa - peš (a brez slušalk očitno) in se tako elegantno izognila procesu odstopanja sedeža. Pa še bolj zdravo je. No, "zdravo", ker varnost ni na pretirano visoki stopnji zaradi prej omenjenih pošasti, smradu, ki prihaja iz izpušnih cevi ter občasno moje lastne zmedenosti, nepremišljenosti in neosredotočenosti na nevarno divjino, se vsaj rekreiram:P.

Ah, takoj po objavi tegale prispevka se je pojavil še en gordijski vozel. Pozabila sem namreč, da so avtobusi zame najboljše mesto za filozofiranje (poleg postelje) in tudi opazovanje mesta in meščanov. In da naravnost obožujem sedež na desni strani ob oknu, takoj za prvimi izstopnimi vrati. *sigh*

3 : 0 za naše (hokej, kakopak). Dajmo našiiii!

Pripisano: Risi so Madžare na koncu premagali s 4 proti 1. Bravo!:)

Nepotrebno kompliciranje

2007-04-11T12:53:00.000+02:00

Človek je, poleg tega, da je biološko, tudi družbeno bitje, tega se najbrž še spomnite od srednješolske sociologije. Živi in ustvarja v družbi, ki se tvori z interakcijami med posamezniki, ti pa so medsebojno odvisni - imamo kmete, ki pridelujejo hrano, čevljarje, ki izdelujejo čevlje, krojače in šivilje za obleke, tehnike, naravoslovce in druge ministru ljube ljudi (brez zamere, sej ste čist prijetni osebki:), ki se ukvarjajo z raznimi računalniškimi vezji, stroji, infrastrukturo in podobnim, ker posameznik vsega sam ne zmore postoriti (po funkcionalistični teoriji). Ampak tokrat se ne bom ukvarjala s tem, prav tako se ne bom posvečala človeku kot najfascinantnejšemu "proizvodu" narave/evolucije.

Pač pa sem se včeraj med čakanjem na prevoz (kratka zgodbica je zavoljo tistih, kdorkoli že so, ki jim branje mojih vsakdanjih banalnih problemov, ki itak ne sodijo v blog, povzroča preglavice in sive lase, pripisana spodaj in posebej označena, tako da jo lahko mirne vesti ignorirajo) ubadala z naslednjim:

Ali dejstvo, da sem družbeno bitje, avtomatsko garantira, da sem vedno in povsod družbena oz. družabna, torej na razpolago za interakcijo in socializiranje s soljudmi? Da moram vedno pozdraviti nasprotihodečega ali se pogovarjati z znancem, ki ga po naključju srečam na avtobusu? Kaj pa, če mi ravno v tem trenutku ne sede biti prijazna in konformistična in odpirati ust in iz njih spuščati vljudnostnih fraz?

Potem boste rekli, da ne morem vedno početi tistega, kar bi rada in kar mi odgovarja in da je večino časa v družbi potrebno delovati po nekih vnaprej pripravljenih vzorcih oziroma bontonu. Ta bonton sploh ne upošteva posameznika in njegovih tegob, bom rekla jaz, ampak nas sili v neko početje pač zgolj zaradi neke etikete početja samega in ne zaradi kakovosti le-tega. (Da ne bo kdo, ki me ne pozna, narobe razumel - saj večino časa mi je povsem kul spoznavat nov folk in/ali debatirat, samo včasih ... pač ne gre.)

Problem je še posebej očiten postal z mobilniki, saj je njihova glavna karakteristika ravno to, da jih imamo neprestano pri sebi, ker seveda moramo niti nonstop dosegljivi vsem, ki nas želijo priklicati, in da jih stlačimo še v najmanjši žep in se oglasimo kakor hitro zaslišimo polifonično zvonjenje, ki smo si ga naložili z mobilnega servisa in tako naš mobilko zdaj igra *vstavi poljubno*.

Sama se včasih prav sebično in nemarno požvižgam na družbene norme in se pač (namerno) ne oglasim zaradi kateregakoli razloga pač že. Pa to ne pomeni, da ljudi kličem le, ko jih potrebujem ali želim kaj od njih. Stvar je zgolj v tem, da ko kaj počnem, sem rada povsem pri stvari in tudi če se s kom pogovarjam, nočem biti sitna/zaspana/zblojena/neartikulirana/tečna/nezainteresirana/neaktivna, ampak se mu/ji posvetiti v najvišji možni meri in upati, da bo imel/a kaj od mene. Isto pa jaz pričakujem od nje/ga, v kakršnikoli interakciji pač že to bo.

(A se razumemo vsaj približno?)

Zato včasih v petek ne grem ven, čeprav je reakcija večine "omojbog, petek je, ti pa doma visiš in, še hujši omojbog, bereš knjigo/gledaš film/karkolipačžepočnem", ker se preprosto ne želim siliti v neke družbene aktivnosti, ki mi trenutno niso po volji oz. se ne počutim primerno za opravljenje le-teh in bi jih posledično tudi slabo opravila.
(A nisem prijazna?:P)

Seveda obstajajo izjeme - ljudje, s katerimi sem VEDNO in POVSOD pripravljena zabijat ali pa koristno porabljat naš čas - in naj se jim ob tej priložnosti najlepše zahvalim, da so del mojega življenja:)

Se mi zdi, da sem neprilagojena. Oziroma whatever, še sama ne vem.
Ampak mislim, da tisti, ki me poznate, občasno okusite tudi moje boljše trenutke in da v resnici nisem vedno sitna brezenergijska godrnjajoča stvarca. *rraaawr*

*** Zgodbica:

Ni pomembno, kje in zakaj sem čakala na prevoz in kam me je potem le-ta odpeljal. Prav tako za zgodbo ni bistveno, da sem pred tem spoznala bratranca Komisarja Rexa (o da, ravno njega, ki smo ga nekateri tako zelo z veseljem gledali, ko smo bili še malo mlajši). Pravzaprav je čisto krotka živalca, čeprav je ogrooomen.

Torej - čakala sem in čakala, nakar ugotovim, da bi se moj prevoz moral pripeljati že pred 15minutami. Vzamem mobitel iz torbe - seveda, bil je prazen, kako nepričakovano.

Mobilnik je zajebu sceno!

Če bi živeli v času brez mobilkotov, bi se obrnila in na kraj, kjer bi morala že biti, odpešačila, čeprav bi mi to vzelo precej časa in živcev. Ali pa bi preprosto odštopala tja.

Mobilnik je zajebu sceno!

Seveda tega nisem mogla naredit, ker bi me prevoz čakal in iskal. Madoniš, ta tehnologija je povzročila naslednje:

postali smo odvisni od nje same, ker se NIČESAR več ne da zmenit brez mobitela, ki ga imajo itak vsi nonstop pri sebi (in ki nam pušča neprimerno več svobode - "Če me ne bo tam 15 čez 7, te pokličem, ok pa se pol naprej zmenva?" - tako da se je praktično nemogoče za kaj konkretno dogovorit in potem visiš na telefonu in čakaš in ... no, vsaj jaz sem živčna).
postali pa smo tudi odvisni drug od drugega ("Saj si mela s sabo mobitel, zakaj se nisi oglasila, bla bla bla... sem te klical/a, ker sem te rabil/a, da bi naredila to in to in šla tja in tja bla bla blbla!"), ker čakamo drug drugega ali na klic/mesič in se ne moremo preprosto požvižgat na vse in odpešačit kamorkoli smo pač že bili namenjeni.

Ok, težim. In zmerno do pretežno bluzim in se zapletam in si delam težave tam, kjer jih ni, in delam iz evglene dinozavra vrste Tiranozaver Rex. Zato sem tudi odlašala z objavo tega prispevka - ker me malce skrbi, da sem izpadla ... preprosto čudna:D. Aja, prevoz je potem prišel in na dogovorjeni kraj sem prišla le z desetminutno zamudo!:) Pa kot ena stara babica zvenim - "Ko smo bli pa mi mladi, smo čist lepo brez teh mobitelov shajal!"
Ampak mi gre na živce. Pa še razkurjena sem.

Grem rajš tečt, je bolj zdravo;) (v resnici potem nisem šla tečt)
Hasta luego!

Windows in the sky

2007-04-09T16:16:00.000+02:00

On cable TV they have a weather channel - 24hours of weather. We had something like that when I grew up. We called it window.

A sploh še kdo gleda skozi okno? Gleda, ne samo pogleda, tko zares. Opazuje, kaj počno ljudje in narava tam zunaj, kako po nebu potujejo oblaki, kako veter premika liste na drevesih?
Evo, to jaz včasih počnem, ko mi je dolgčas, ali pa slikam sončne zahode s svojega balkona. Moj računalnik je poln oranžno-roza slik, na katerih je vedno isti kandelaber, transformator ali karkoli je že, pa hrib. Včasih slikam tudi oblake - ovčke^^. Pa občasno gledam dečke, kako igrajo košarko.

Ali vsi buljimo samo še skozi računalniška okna in TV ekrane v svet? Pasivni, iz prijetne topline domačega ognjišča.

Gledamo slike naravnih katastrof, beremo vrstice o jedrski krizi (ali pač kakorkoli že imenujete te stvari), spremljamo, koliko samomorilskih napadov se je zgodilo v zadnjem tednu et cetera.
Potem pa imamo nadvse pomemben občutek, da smo razgledani, da vemo, kaj se dogaja okoli nas, in sočustvujemo s prizadetimi (ali pa se naslajamo nad njihovo nesrečo?). link

Ampak k izboljšanju situacije ne prispevamo čisto nič, čeprav o tem lahko vemo "vse" in še več in nas včasih napolni občutek zadoščenja. Kdaj vplačamo kako položnico za unicef ali amnesty ali greenpeace (če se to sploh da), večinoma pa se o tem samo pogovarjamo. Ali pa še to ne. Zvečer mirno zaspimo ali se ukvarjamo s srednješolskimi 'problemi' - ergo kam bomo šli, s kom gremo na kavo, kaj bomo počeli in potem pišemo o tem v svoje bloge.

Koliko pa k situaciji prispevajo tisti, ki o tem pišejo, ki te stvari snemajo in fotografirajo, ki nas ozaveščajo?

Včeraj sem gledala Blood Diamond in je Danny Archer (Leo DiCaprio) lepo rekel Maddy, da za svoje zgodbe uporablja tujo nesrečo.

Ali je danes senzacija v povezavi s tragedijo postala sestavni del pisanja, edino, kar ljudi še zanima? Tudi če preberete dnevno časopisje - večinoma se piše le še o konfliktih, sporih, lažeh in aferah. A je naš svet res tak - slab, skregan in neprijeten? Ali verjamemo, da je tak, ker smo navajeni brati le o grdih stvareh, ki jih forsirajo mediji? Hkrati pa te stvari le poredko zadevajo nas osebno, ki smo tako povsem varni in neaktivni in zavarovani v svojem kokončku (in kot noj tiščimo glavo v pesek?).

Pa še nekaj je rekel Danny, po možnosti celo v istem dialogu kot prešnjo repliko:

Da bo on toliko časa šmuglal te diamante, kolikor dolgo bodo ameriške deklice (in vse ostale deklice, okužene z ameriškimi sanjami) sanjale o veliki poroki in diamantnem zaročnem prstanu, za katerega zaročenci namenijo tri mesečne plače, čeprav se bo zaradi tega pobilo pol Sierre Leone. Bilo je nekaj v tem smislu skratka (hrvaški podnapisi + Dannyjev naglas naredijo svoje).

Kultura. Ko ljudje po svetu občudujejo tvoje ideale, vrednote (kulturo) in 'privlačen' način življenja, ki jih zapelje, 'vpliva' nanje. A se sploh zavedamo moči kulturnih vzorcev, ki jih ponotranjimo - skozi vzgojo, medije, v šoli...? Odmik od prej začrtane teme, ampak zanimiva snov za razmišljanje.

Op.: o tem (mehka moč) smo brali pri Temeljih politologije.

Glede filma pa: Važno je le, da nekdo dve strani drži oz. pusti v konfliktu, potem pa on sam pobere dobiček. Kjer se prepirata dva, tretji (ponavadi seveda belec) dobiček ima. Al kako že pravijo.

Zdaj pa grem. Počet razne stvari na srednješolski ravni, o katerih bom potem lahko razglabljala v svojem blogu, ker itak nimam druge snovi, o kateri bi lahko pisala. Oziroma kakorkoli že.

"Vsi delamo napake. Ampak jaz znam potrpet, zato bova šla zdej notr."

Adrian za lase odvleče Tamalo nazaj v stanovanje. Ona se divje upira.

Bringing up the past?

2007-04-07T12:19:00.000+02:00

V četrtek smo šli, takoj po objavi prejšnjega posta, v kino (spet sem bla tečna - sori!) pogledat 300 - bitka Špartancev in Perzijcev pri Termopilah (oz. Hot Gates). Še en holivudski spektakel, zelo pa me je motilo, da je bilo vse računalniško narejeno. Razen igralcev, ki so kar nekaj časa pred snemanjem preživeli v fitnesu (stari, kakšne trebuščke so to mel^^). In Perzijci, tiste njihove pošasti so bile samo "omajgad-ne-morem-verjet", pa tista njihova "prevozna sredstva":D.

Po filmu smo se šli raziskovalce Ljubljane (ona je velika o_O) in potem spat pa zjutraj po enournem bujenju na faks in nato sem šla nekaj "opravit" tja v bližino maksimarketa in ne, nisem bila namazana kot gejša (ali pač - Nina, kaj ti praviš?) ... Aja, pred tem smo šli jest v Asa, jaz sem naročila grško solato, in - pazi to - videli smo ... Jana Plestenjakaaa!!!! Ko smo se mi spokali od mize, seja pa on tja usedel! Omojbog, skoraj bi omedlela!!!

/sarcasm mode off

"Opravek" se je uspešno zaključil - uspel že šestič (mislim da) po vrsti (ampak tokrat brez kečapa na koncu, po katerem je itak vedno smrdela še cela dvorana) :P

Tamala: "Celo okna imamo notri..."
Nena: "Ja, ampak ne gledajo nikamor. Tamala, a ti sploh kej gledaš okol sebe!"

Jaz: "A gremo še kam po tem?"

Vprašani: "Ne, naravnost domov."
Jaz (olajšano): "Okej, potem si pa ne bom tega pudra zdaj dol spravljala..."

Potem sta me Nina in Žiga povabila na Fusion Night Flight 2, ampak sem bila preutrujena (adrenalin je naredil svoje). Sicer mi je zelo zelooo žal, da nisem šla, sploh ker sem prebrala, da sta bili včeraj namesto ene kar dve kitari in da je igral tudi Gal Gjurin, tokrat brez Galesritov, le s trobento, in da naj bi tokrat zapluli bolj v blues in rock'n'roll vode... EH, skoraj sem se zjokala. Vse povejta, hočem vedet, kaj sem zamudilaaa! Pa hočem vaju spet videt!

Grem zdaj. Si posušit lase. Pa to.

Lepe praznike, če praznujete:) in naj vam velikonočni zajec prinese velik pirhov, po možnosti čokoladnih!
A je bil Frank (iz Donnieja Darkota - saj je bil Frank, kajne?) velikonočni zajec al pač samo navaden zajec?

2007-04-05T17:50:00.000+02:00

Stradivarko iz leta 1729 so pri dražbeni hiši Christie's v New Yorku v ponedeljek prodali za 2,7 milijona dolarjev oziroma dva milijona evrov. Vsota, ki so jo iztržili, je drugi najvišji znesek, ki so ga kadarkoli dosegli za violino. Lani so pri isti dražbeni hiši drugo stradivarko unovčili za dobrih 3,5 milijona dolarjev oziroma okoli 2,66 milijona evrov.
Violina je znana pod imenom Solomon, ex-Lambert, njeno vrednost so pred dražbo ocenili na 1 do 1,5 milijona dolarjev (od 760.000 do 1,14 milijona evrov). V 20. letih dvajsetega stoletja je pripadala britanskemu violinistu Murrayu Lambertu. Po njegovi smrti je bil njen lastnik newyorški producent Seymour Solomon, ustanovitelj diskografske agencije Vanguard.

Izdelovalec najprestižnejših glasbil Antonio Stradivari je živel v Cremoni na severu Italije, kjer je izdeloval violine, harfe, violončela in kitare, in to vse do smrti leta 1737. Izdelal je kakih 1100 inštrumentov, od teh se jih je ohranilo približno 650. Vse violine, znane kot stradivarke, pa niso nujno delo samega Stradivarija. Na tisoče inštrumentov je bilo narejenih v čast mojstra in zato nosijo njegovo ime.

Vem, da sem bedna in da Jonas (enkrat je omenjal tiste bloge, ki so totalno bedni, ker avtorji objavijo samo neke linke, brez kakršnega koli komentarja) ne bi odobraval mojega copy/paste-anja (tole je z dnevnik.si), ampak se mi res ne da povzemat.
Ta dva milijona evrov... to je ful denarja. Toliko, da si komaj predstavljam. Če pomislim, da je moja vredna ... uf ... da zračunam ... (ok, ne bom povedala, kolikokrat manj:D), se mi kar milo stori. Ampak moja violina je kul in zame najboljša ^^.

Če sem prav zasledila, bo kupec violino posojal za različne koncerte. Da sem iskrena - jaz si je ne bi upala prijet v roke, ker bi se mi preveč tresle ob utripu, ki bi narasel do neznanskih višin! Me zanima, kako zveni in kako je igrat nanjo (saj ne, da mi bo to kdaj uspelo, razen če se ne poročim skakim ruskim naftnim mogotcem, ki bo ustregel vsaki moji muhi in me torej zasipaval z materialnimi dobrinami, ki mi sicer ne pomenijo veliko, tako da bom postala utesnjena, dušilo me bo in bom od nemira pobegnila s seksi čistilcem bazena nazaj v rodno Slovenijo ali pa na Havaje). Ali "navadnež", torej laik, ki klasične glasbe ne posluša ravno vsak dan, loči zvok inštrumenta za 45 nekdanjih prešernov, 450 bivših tisočakov ali dva milijona evrov? In kdo bo igral na to violino in koliko varnostnikov bo okoli in kaj bo igral nanjo? Koliko evrov bo stal lok zanjo? Ali na to violino lahko igraš z lokom iz "navadne" konjske žime (od ne vem kakšnih lipicancev ali drugih belih konjev, o katerih sicer nisem poučena, tako da se bom o tem pozanimala pri sestri) in ga mažeš z "navadno" kolofonjo (smola, s katero se maže lok, da lepše teče po strunah)? Ali na tako violino lahko daš navadne strune? Kje jo shranjuješ, na kakšni temperaturi, vlažnosti in tlaku? Omojbog, koliko vprašanj!

Sparkling icing

2007-04-04T19:15:00.000+02:00

Kaj vse sem danes izvedela:

Da je iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad sporočil, da so 15 britanskih mornarjev, ki jih je Iran zajel v vodah Perzijskega zaliva, pomilostili in jih bodo izpustili kot "darilo" Veliki Britaniji. (copy/paste s siol.net)
Da Napoleon sploh ni bil tako zelo majhen - s svojimi (bojda) 168 centimetri je bil celo višji od povprečnega moškega 18. stoletja. Prav tako njegov vzdevek - le petit caporal - ne pomeni nujno, da je bil majhen, saj se petit v francoščini nanaša tudi na manjševalnice oziroma ljubkovalnice oz. primer - petit ami pomeni moj fant (oz. boyfriend). Je pa res, da je gospod Napoleon imel okoli sebe same višje dečke, prav tako pa tudi njegov ego niti slučajno ni bil majhen.

Da program Erasmus te dni oziroma tedne praznuje svojih dvajset let in da sta Španija in Nemčija med najbolj priljubljenimi "destinacijami", ki si jih za svoj študij izberejo slovenski študentje. Vse najboljše, dragi Erasmus, upam, da se čimprej seznaniva!

Sicer pa sem prejle popila kozarec merlota. Yo prefiero janževec o refošk o sladki muškat /ali nekaj podobnega, recimo rizling? ali pa je rumeni muškat?/ Zdaj pa razmišljam, če imam čas za it tečt, ker se še ni stemnilo. Mislim, da je se mi celo da, ampak mi zmanjkuje časa. No, pa drugič, danes sem itak šla malo naokoli s ponijem:P

Lep dan je bil^^. Vesela sem! Jutri spet faks^^.

In ker sem ravno dobre volje, še dva lepa spota za vas, dragi bralci:)
Anthony z dolgimi lasmi
*slin-slin* (vsi, še Dave Navarro je kul)

Ena mojih najljubših pesmi

Sej nam več težila :P

2007-04-04T13:17:00.000+02:00

Da podkrepim izjave, kako izkrivljene in zlagane so podobe, ki jih dobivamo iz nekaterih medijev. Trije primeri, na youtube jih je moč najti še ogromno, prav tako ti google ob vpisu model retouching najde svašta:

model retouching

dove evolution

playboy evolution (nobenih nagic :P)

Se strinjam, slike so lepe in estetske, ampak na žalost nerealne. A ni naravnost travmatično vsak dan opazovat take podobe in se potem primerjat z njimi?!

Pomoje je potrebno do tovrstnih revij imet distanco in se zavedat, da so fake. Da je to en velik nateg. Da v resnici nikoli nihče ni takšen. Naravna lepota je drugo - če pogledaš ljudi okoli sebe, je prav vsak od njih lep. Je pa res, da si nismo vsi enaki (oz. isti - konstantno mešam ta dva pojma *ups*).

Nekateri celo dejansko živimo (kar pušča "posledice", včasih tudi na "neželenih" mestih) in nas ne potegnejo iz naftalina samo za foto-shooting :P

A sem že sitna s takimi posti? Ma ravno sem padla v seminarsko za sociologijo pa precej o tem razmišljam in navego por Internet za temi stvarmi. Dragi mediji, nehajte me prosim opozarjati na moje "napake" - na katere brez vas ne bi niti slučajno pomislila!
In ti, Penelope Cruz, mi s svojimi polkilometrskimi vranje črnimi trepalnicami v reklami sploh ne prideš do živega. Ker vem, da imaš v resnici trikrat krajše, redkejše in ne-tako-lepo-privihane.

Zdaj grem pa delat-delat.
Adios y hasta luego! Vive la variedad!

Če smo že začeli ...

2007-04-03T22:49:00.000+02:00

E voila, kaj vse se najde na mojem računalniku:) (par mesecev staro)

Še tega se nam je manjkalo; zadnjič odprem časopis in vidim objavo, da se bo v enem največjih nakupovalnih središč zgodil celo festival nakupovanja in zapravljanja denarja – kot da ni dovolj dejstvo, da vsako sobotjo tja emigrira cela vesoljna Slovenija. Iz firbca sem se v soboto popoldne zapeljala mimo in situacija se mi je zdela podobna neke vrste romanju – romanju proti nekakšnemu oltarju sodobne družbe, nakupovalnemu svetišču, parodn, središču.

Vzroki za nakupovanje in trošenje so lahko različni – seveda moramo v prvi vrsti zadovoljiti svoje temeljne potrebe (hrana, ki nas oskrbuje z energijo, zaščita pred različnimi vremenskimi vplivi v obliki oblačil ipd.), vendar gre pri sodobnem potrošništvu bolj za zadovoljevanje naših muh, kapric, ki so seveda umetno ustvarjene – idealne podobe o tem, kakšni bi morali izgledati, se počutiti, ... so nam posredovane skozi reklame. Kar pomislite na vse vesele, srečne, postavne in urejene posameznike, ki se nam nasmihajo s plakatov, televizijskih zaslonov in časopisov – le kdo ne želi biti tak kot so oni, veseli, priljubljeni, skratka popolni?! Najhuje je to, da nam te nerealne, zlagane podobe krojijo predstave o družbi, življenju. Nekako začneš verjeti, da so ljudje, ki jih vidiš v revijah ali reklamah, tudi v resnici taki - veseli, nasmejani, brezskrbni, nenagubani, vitki, srečni, zadovoljni s sabo in vsem svetom... in če si labilna najstnica, se začneš počututi slabo, manjvredno, nevredno takega življenja, kot naj bi ga živeli strički in tetke iz reklam/televizije. Ne hvala, mi navadneži nismo narejeni s photoshopom, ampak smo iz mesa in krvi! Zavračam družbo s temi izkrivljenimi podobami o tem, kako naj bi živeli in kakšni naj bi bili!

Velja pa omeniti še dva motiva potrošnje, ki sta po mojem mnenju kar precej pomembna – nakupovanje kot lov za užitkom in novimi, vznemirljivimi in zabavnimi izkušnjami. Izgubite se med policami, ki se šibijo pod tonami različnih izdelkov, izbira med izdelki, ki so nerejeni prav po meri za vas, je praktično neomejena, uživajte med sebi enakimi potrošniki na lovu za najboljšo kupčijo, denar je seveda treba nekako zapraviti. Užitek, ki smo ga deležni ob dandanašnjih nakupih, je postal norma, vrednota za katero stremimo. Da bi lahko kar najbolj uživali v svojem početju, je sodoben nakup postal cel dogodek, doživetje – popoln paket, ki ga sestavljajo obisk trgovine, pomerjanje oblačil, kakšna kavica, ogledovanje izložb in tako naprej, saj veste, kako gre zgodba dalje. Obisk nakupovalnega centra je danes postal še družaben dogodek, mesto, kjer se srečamo s prijatelji, sorodniki, za katere si ponavadi ne vzamemo časa, in se imamo fino. Tako se dan, na katerega naj bi si ponavadi vzeli čas zase in svoje bližnje, sprevrže v mrzlično letanje po trgovinah, torej v navadno skomercializirano preživljanje prostega časa, polno načrtovanja in kalkuliranja, kar se vsekakor ne sklada z besedico prosti.

Z izdelki, ki jih nakupimo, izražamo tudi sebe, svojo osebnost, pogled na svet, svoj način življenja in nenazadnje tudi finančni status, okolici tako sporočamo, kako živimo, kakšni smo, pod pretvezo nekega lažnega individualizma (ja, res smo zelo edinstveni s kosom oblačila, ki je proizveden v enormno velikih serijah, po možnosti še tam nekje v jugovzhodni Aziji) izražamo sebe. Se ne bi v današnjih dneh raje osredotočili še na kaj drugega kot je embalaža? Če že tako stremimo za popolnostjo, bi lahko nekaj naredili tudi na področju lastne notranjosti (ja vem, zelo klišejsko se sliši), saj bomo le tako neka skladna celota in bomo okolico lahko očarali ne le z zunanjo podobo, ampk tudi z individualnimi domislicami in pogledi, ki bodo zrasli povsem na našem zeljniku. Dvomim, da se takšne stavri da dobiti med nakupovalnimi policami v prostorih sodobne potrošnje.

Ne morem iz svoje kože, kaj? Seveda so mediji s svojimi izrojenimi slikami le en in nikakor edini vidik frustracij, ki zadevajo sodobnega posameznika. Ampak glede na to, da živimo v informacijski družbi, se mi zdijo precej pomemben.

Opomba: snov tega posta je delno povzeta po raziskovalni nalogi Potršništvo in pasivna potrošnja.

Nesojeni

2007-04-02T21:18:00.000+02:00

Ekola, tole je pa en sestavek, ki naj bi bil objavljen v nekem regionalnem časopisu (pa je le-ta žalostno končal svojo zgodbo, še preden so utegnili natisniti moje razmišljanje). Spoštovani bralec/-ka naj upošteva, da je bila stvar napisana pred par leti.

TELEVIZIJA - OLTAR SODOBNE DRUŽBE

Ljudje svoj prosti čas preživljamo na najrazličnejše načine, aktivno (večini najbrž to pomeni razne oblike športne aktivnosti) ali pa smo preprosto »potrošniki« prostih oz. prostočasnih dejavnosti (npr. športniki so lahko včlanjeni v razna športna društva). Najpreprostejša in najudobnejša opcija je sicer še vedno posedanje pred TV ekranom oziroma dandanašnji pred računalniškim monitorjem. Množična industrija prostega časa, zlasti pa že prej omenjena televizija, spodbujata pretežno drugi, pasivni del porabe prostega časa.
Načeloma s televizijo samo ni nič narobe (razen tega, da si ob prekomernem buljenju vanjo pokvarimo vid); težave vidim v teh idealnih podobah, ki nam jih TV-programi vsiljujejo dan za dnem-torej raznorazne slike popolnih in srečnih družin, lepih in nasmejanih posameznikov, tipične ameriške osladne in predvidljive »happy endings« in tako nekako dalje...

In kakšni sploh so ti vzori in vzorniki, po katerih mladi, še neizkušeni (naivni?) in neizoblikovani osebki (na katerih - čisto mimogrede - stoji prihodnost sveta) povzemajo svoje ideale in vrednote?
Mislim, da mi nihče ne bo pretirano zameril, če rečem, da je za sodobne »vzornike« značilna vedno ista neumna-pardon-ljubko zmedena faca, platinasto blond lasje, telo barbike, in to je to, uspeh je zagotovljen, kar se tiče žensk, za moške pa je pomembno, da so čedni, navihani, vedno urejeni, ... torej nekakšni »zrihtani bad-boyi«, četudi nikomur ni jasno, kaj ta zvezdniški »umetnik« ali »umetnica« sploh počne - poje, igra, morda pleše...? Danes kar vse hkrati. Edini ideali, za katerimi stremijo, so popolno telo, prečudovit bel nasmeh, (in seveda, kako sem lahko pozabila, bajen zaslužek) ... skratka embalaža, četudi ni povsem pristna. Cenena pop-industrija je tako ali tako izgubila vsak občutek kritičnosti in v ogromnih količinah zasipa trg s svojimi zvezdniškimi proizvodi, v ospredju pa je, seveda, predvsem denar. Tako kot smo naš planet zasuli z odpadki, se bomo sami kmalu utopili v produktih sodobne zabavne industrije brez kakršnekoli umetniške vrednosti, saj imajo vsi po vrsti zelo omejen rok trajanja, nadomestila in nove zaloge pa na trg prihajajo dnevno.

Sodobna množična kultura in z njo povezani množični mediji imajo predvsem funkcijo razvedrila, saj naj bi ob njenih stvaritvah pozabili na svoje lastne probleme in vsakdanje tegobe ter se sprostili (s čimer je precej lahko doseči poslušnost vladajočim elitam); ima pa tudi funkcijo propagande, saj s prikazovanjem že zgoraj omenjenih idealnih podob poveličuje določen način življenja, oblačenja, obnašanja, ... zaradi česar imajo nekateri precej velike, predvsem pa denarne koristi, drugi pa, ki ne živijo tako popolno, zapadejo v depresijo. Kljub vsemu se človek ne zaveda povsem vpliva, ki ga imajo množični mediji na nas in naše življenje.
Na osnovi vsega povedanega bi lahko potegnili določene vzporednice z religijo oziroma vero-dobili smo nov kult, kult sreče in lepote za vsako ceno, saj je televizija postala naš oltar, zvezdniki objekti čaščenja (poželenja), nenehna sreča, večna mladost in lepota pa najvišje vrednote.

PolnaLoona

2007-04-02T20:26:00.000+02:00

Ko sem čakala na vlak (vlaki so ful-kul^^), sem razmišljala o pesmih oz. CDjih, ki mi jih je kdo "ukradel" ali sem jih jaz "ukradla" njim. Pa s tem ne mislim, da bi res komu kradla CDje (ok Žiga, tvoj od Moonlight Sky te še čaka na moji mizi^^ sorry! *zardevanje*), to zgolj pomeni, da se vsakič, ko dotično glasbo poslušam, spomnim na to osebo, kraj, dogodek, početje ali obdobje. To pa so (ok, razlogov ravno ne bi tukaj navajala:D) (in niti slučajno to niso vse pesmi - so le te, ki so mi prišle pod prste med možgansko nevihto):

Red Hot Chili Peppers - By The Way (cel CD)
Red Hot Chili Peppers - Stadium Arcadium (oba CDja)
Sonata Arctica - San Sebastian
Iced Earth - I Died For You / Melancholy
Elvis Presley - Always On My Mind
Offspring - Self Esteem
Pearl Jam - Save You
Pearl Jam - Wishlist
Arctic Monkeys - Cigarette Smoker Fiona
Pink Floyd - Wish You Were Here
The Beatles - Norwegian Wood
Muse - Supermassive Blackhole
Niet - Vijolice
Britney Spears - Everytime (:D)
Pulp - Common People
Queen - Fat Bottomed Girls
Green Day - Time Of Your Life
System Of A Down - Aerials
The Faint - Worked Up So Sexual
Tinkara Kovač - ...
Vlado Kreslin - ...
Tajči (iii, kok smo bli še mejhni takrat)
Bon Jovi - I Will Love You Baby Always

Ta zadnja se najbrž oziroma po vsej verjetnosti oziroma zagotovo v resnici ne imenuje tako, ampak to je vse, kar se spomnim od včeraj, ko sva se s Petro drli samo nekaj v tem smislu, ostalo je bilo pa le laaaa laa laaaaaa da daaa daaaa la la laaaaaa whatever. Itak nobena ni znala besedila (naslednjič pridem namesto s pil plusom s sprintanimi lyricsi:P). Danes me zarad tega ful boli grlo!:D Ampak je bilo pa zabavno:)

A ni glasba taka močna stvar, ki zbudi nešteto spominov, občutkov in asociacij; podobno kot vonj? A ni to fino, sploh če se tako spomniš lepih stvari ali ljudi?^^

Čeprav te lahko ta že vnaprej definirana oz. "zapomnjena" občutja tudi omejujejo pri doživljanju, ker je vse, kar ob poslušanju storiš, to, da se spomniš in podoživiš občutke, ki si jih imel, ko si taisto pesem poslušal z nekom/zaradi koga/nekje-kjerkoli-že/med počenjanjem nečesa res super-zabavnega-vznemirljivega-zanimivega-žalostnega-tragičnega ... /vstavi poljubno. In potem pesmi v resnici ne začutiš, vsaj ne tako, kot bi jo brez teh čustvenih omejitev in predizpozicij. Ali pa se zgodi, da eno crappy pesem totalno preceniš in jo vkuješ tja nekam gor med zvezdice.

Sicer pa:
A se spomni kdo tistih okroglih očal z barvnimi stekelci, ki smo jih nosili eno poletje pred kakimi desetimi leti (neka hipi varianta)? Pa tistih ogledal po raznih zabaviščinih parkih in turističnih atrakcijah, ki te recimo ornk poredijo ali ful čudno preoblikujejo? Pa plašnic, ki jih imajo konji, da jih stvari v njihovi okolici ne zmotijo?

Pa najbrž se je vsem že zgodilo, da ste najprej eno stvar videli v eni luči, ko pa ste se postavili na drugo stojišče, pa je vse skupaj izgledalo precej drugače? V resnici pa ste opazovali nekaj povsem tretjega...

Hočem skratka povedat, da mogoče najočitnejše stvari niso "resnične" in da je pogosto treba prestopit tiste ponotranjene okvirje, ideje, predsodke... ki jih imaš in se ozret naokoli. Na prvo žogo ni preveč fino špilat, če si lahko dovolim malo športnega žargona:P Sicer je pa vse povsem odvisno od tega, kako zapleteno življenje preferiraš.

Ne gre mi danes, preveč raztresena sem.

Over and Out.

PS - za vaš slovarček: ugotovila sem, da se po špansko kravi ne reče race, ampak vace. Da ne bo slučajno kdo narobe mislil:)

PaJeSpetSobota

2007-03-31T18:07:00.000+02:00

The moment I wake up, before I put on my make up...

Sobotna jutra so mi resnično pri srcu, sploh če se zbudim v sončen dan. Ko vem, da je pred mano še neskooončno dolg vikend, da lahko pod toplo odejo ostanem še kakšno uro in se mi nikamor ne mudi, kar zapredem od ugodja in z mislimi odpotujem nazaj v prijetne sanje...

Danes sem izjemoma pokonci že od devetih, saj sem morala ob desetih biti v Domžalah. Po kosilu sem manko spanja seveda prinesla not:P

Današnji dan bo oziroma je zaznamovan predvsem s pisanjem (in sladoledom in čokolado) pa glasbo in televizijo (doma imam ene šest devedejev, katerih sploh ne poznam niti si še nisem vzela časa za spoznat jih). Pa morda večernim izhodom, kdo ve? Sploh se ne spomnim, kdaj sem ga šla nazadnje žurat-žurat.

Prav nenavadno sem se počutila, ko petkovega večera kot ponavadi s klapo (pa kje sta vidva zadnje čase?!) nismo preživeli na običajni lokaciji - meni namreč večer ljubezenske in družbenokritične poezije ni preveč dišal:P tako da sem raje ostala doma in ...pisala ter gledala TV ali pa kaj podobnega, pravzaprav se ne spomnim. Danes pa tudi slučajno ne grem tja, ker bo študentski žur (in študentje bodo seveda v manjšini), na katerem bo nastopil tudi Lepi Dasa ali kakorkoli se že imenuje tisti stric.

Včeraj sem bila spet v knjižnici - nenavadno, kajne? - in ker me resne študijske teme niso preveč pritegnile, sem po enournem nemirnem presedanju po tistih neudobnih stolih odstopicljala do tistih polic, kjer piše novinarstvo in si sposodila eno rumeno-rdečo How to...? knjigico pa jo prebrala. Na mojo žalost ni bila na kožo pisana razmeram pri nas.

Treh ur mi vseeno ni uspelo preždeti za tisto mizo, tako da sem odšla po jabolčno pito pa na sociologijo pa domov (na vlaku sem pisala njeno perspektivo četrtkovega dogodka) pa ...

Nakladam, in to z veliko lopato.

Iz njene perspektive

2007-03-30T21:49:00.000+02:00

Roke so jo v komolčnem sklepu že močno bolele zaradi knjig o francoski revoluciji, ki jih je iz knjižnice tovorila proti lokalu, kjer so s kolegi nameravali zaključiti delovni teden z lahkotno debato o preteklih dnevih in načrtih za prihajajoči vikend. Dvakrat jih je skoraj stresla, ko se je opotekala po zavitem stopnišču in se umikala profesorjem in študentom, ki so ji prihajali naproti. Ob misli, da bo ob besedilih o narodnem konventu in jakobinski diktaturi preždela kar nekaj sobotnih in nedeljskih uric, ki bi jih lahko preživela tudi kako drugače prijetno, se je namrščila.

Bila je vestna študentka, oboževala je snov, o kateri so ji na izbrani fakulteti predavali ugledni profesorji, in navdušena tenisačica. Živosrebrnega značaja, a večna optimistka. Zelo občutljivo bitje, z lahkoto si jo spravil v smeh pa tudi v jok. Ljudje so na njej vedno najprej opazili dolge valovite kostanjeve lase in prodorne svetlomodre oči.

Pozno popoldansko sonce je v ozračje sevalo svoje zadnje zaloge energije s povečano močjo, tako da je z obrazom izza knjig lovila še zadnje sončne žarke. Nebesni svod nad razpadajočimi starimi poslopji je bil preplavljen s prijetno toplo oranžno barvo. Preden je z rokami, ki so nosile na stotine strani delčka francoske zgodovine, le s težavo odprla vrata in vstopila v lokal, kjer so jo preostali sošolci, ki še niso pobegnili proti domu na različne konce dežele, že čakali, ji je misel na lep, s soncem obsijan zaključek dneva na ustnice izvabila sproščen nasmeh.

S pogledom je ujela oči natakarja, ki je skupini že prinašal naročeno, in svoj pogled v drobcu sekunde preusmerila na svojo družbo. "Vedno naročijo isto, kavo z mlekom in dva deci vode," ji je šinilo v glavo, preden se je ozrla za stolom in primernim mestom, kamor bo lahko odložila svoje breme. Medtem, ko se je posedala, je razmišljala, kako bo v kratkih 48ur konca tedna, ki je pred njo, stlačila partijo tenisa z mamo in obvezen obisk kina po njej, kosilo pri dedku in babici, odhod na zabavo za prijateljev rojstni dan, pa še celotno francosko revolucijo in se hkrati odločala, ali naj naroči cockto ali kakav. "Hej, pozabil si name! Sadni čaj bi," je rekla zmedenemu fantu, ki se je s praznim pladnjem že vračal proti šanku.

Misli so ji zapolnjevali dogodki tega dneva - zanimivo predavanje, kratek klepet z nekdanjo sošolko ter obujanje osnovnošolskih spominov in knjige, ki so pri stolu spokojno čakale, da se pozorni bralec zagrize vanje in pripravi seminarsko nalogo. Obrnila se je k dekletu, s katerim je obiskovala večino predavanj, in ji skremžena potožila: "Toliko opravkov in stvari imam v planu - tenis in kino, kosilo, zabavo, zgodovino... joj, kaj še? - da bom zagotovo kaj pozabila!"

Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna

2007-03-29T18:24:00.000+02:00

Nikoli ni verjel tistim hollywoodskim filmom, ki so se srečno končali. Tudi sedaj jim ne, se je pa prejšnji četrtek počutil kot glavni igralec v enem izmed njih.

Bil je priden študent, poleg šole in knjig so njegove dni zapolnjevali obiski kina ali različnih koncertov, petkovi večeri na pivu s prijatelji in nedelje na obisku pri starih starših, kak dodaten tolar pa si je prislužil z delom v bližnjem lokalu. Bil je prijazen, razgledan, duhovit, vznemirljiv in prijetnega videza - visok svetlolasec s skrivnostnim nasmeškom.

Ob četrtkih se je ponavadi takoj po faksu odpravil na delo, kjer je vsakdanje male skrbi skril v zadnji del možganov in sproščen užival v druženju in klepetu z neznanci. Iz radia je prihajal umirjen rock, popoldanska gneča študentov in šolarjev se je razredčila, za mizo so obsedeli le še starejši pari. Večerni sončni žarki so nebo obarvali v nežen oranžen odtenek, ko je v lokal vstopila skupinica brucev, ki so naročili najbolj običajno stvar na svetu. Odpravil se je za šank, da bi pripravil šest skodelic s kavo in kančkom mleka ter enako količino kozarcev z vodo. S polnim pladnjem se je odpravil proti njihovi mizi, ko je v lokal vstopilo neko dekle s kupom knjig v naročju in se namenilo proti skupinici kava-z-mlekom-pa-kozarec-vode-prosim.

Njuna pogleda sta se po naključju ujela in takrat je videl le še njene modre oči. Dih mu je zastal, čas se je ustavil. Pozabil je na vse, o čemer je razmišljal še minuto poprej, glava kot bi bila prazna. Tostranskega življenja kot da ni nikoli bilo, le te njene oči so ga žgale... Stvari in ljudje v lokalu zanj niso več obstajali, spremenili so se v sivo meglo, ki je obdajala njeno obličje. Zdelo se je, da se je trenutek zavlekel v večnost, da je zamrznil v času, ko sta se dve duši za trenutek spogledali. Zmrznil pa je tudi on, saj od moči tega pogleda, ki ni trajal dalj kot le najmanjši delček sekunde, ni zmogel niti nasmeška. Blesk zahajajočega sonca ga je spomnil na realnost in vrnil nazaj, s pladnjem v roki je spet stal pred mizo, za katero je sedela mladina; razdelil jim je naročeno in se vrnil za šank. Dekle je zavpilo za njim: "Hej, pozabil si name! Sadni čaj bi."

V sanjah tega dne je neprenehoma podoživljal to četrtkovo srečanje, tisti pogled, tisti drobec trenutka, ki se je vtisnil v njegov spomin in mu v notranjosti pustil kot z razbeljenim železom v kožo vžgan pečat. Njenih jasnih modrih oči ne bo pozabil nikoli.

še ena cvetka

2007-03-27T22:27:00.000+02:00

copy/paste s 24ur.com:
Patologonja splitske Klinične bolnice je potrdila, da je bil vzrok za smrt 21-letne študentke, ki je umrla sredi meseca, zastrupitev s kofeinom. Histološke in toksikološke preiskave so pokazale zelo visoko koncentracijo kofeina v telesu dekleta, ki se je več let zdravilo zaradi bulimije. Nenadna smrt naj bi nastopila zaradi prevelikega odmerka kofeina v telo, ki je bilo oslabljeno zaradi več let trajajoče neredne prehrane, meni splitska patologinja. Ob tem je sicer poudarila, da bulimija na telesu dekleta ni pustila vidnih znakov ter da bi tako visoka količina kofeina bila lahko usodna za vsakogar. Testi niso pokazali sledi alkohola ali drog. Po pričevanju prijateljev umrle mladenke je ta pred smrtjo v nekem lokalu z njimi pila vodko in energetski napitek Red Bull.

Šok. Kdo bi si mislil, da je tako priljubljena pijača, kot je redbul-vodka, lahko tudi nevarna!? Kljub opozorilom na zadnji strani pločevinke, da teh dveh vrst napitkov ni priporočljivo mešati.

Da ne bo pomote - ni mi vseeno za svojce umrle punce in niti slučajno ji ne privoščim tega, kar se je zgodilo, ampak prej omenjena pijača zagotovo ni tako nedolžna, kolikor je popularna in vsesplošno 'uporabljana'.

PS: Kako je s kavo? Koliko skodelic (litrov) povzroči zastrupitev s kofeinom? Je kak znan primer coffee-overdosea?

brez naslova, zgolj v premislek

2007-03-27T21:13:00.000+02:00

Danes me je nekaj prešinilo:

Pomoje se ljudje sploh ne zavedamo, kakšno ceno plačuje naš ("naš" - zakaj si človek vse stvari lasti?! Ni čudno, da si potem dovoli z njimi početi, kar ga je volja.) planet (ki btw ni bil narejen za to, da mi serjemo po njem z raznimi umetnimi snovmi) za to, da mi živimo udobno in dišeče.

Prav živ spomin sem ohranila na dan, ko smo bili v vrtcu in delal en poskus. Imeli smo stekleno posodo in vanjo smo nalili varekino (ona stvar, ki fuuuul smrdi). Potem smo pa v to smrdljivo reč potopili žive mravljice. Ne spomnim se sicer, zakaj smo to počeli oz. kak je bil namen tega poskusa, vem edino to, da so tista bitjeca ob stiku z varekino dobesedno izginila - brez sledu. Torej, a se komu zdi (or is it just me) vonj, ki ga imajo razna čistila za odmaševanje odtokov ali kaj podobnega, skoraj identičen vonj kot varekina? Aja, ta zadeva je ful strupena, to vemo vsi ne?

Prvi primer: Človek nasede reklami. Človek v svoj odtok (namesto da bi ostanke hrane iz posod in krožnikov pobral sam, z roko, in jih vrgel v kanto za biološke odpadke, se raje pretvarja, da je prvovrstno prase - pa nočem žalit živali - in pusti, da vsa ta svinjarija odpluje v odtok. JA NI ČUDNO, DA SE TI ODTOK ZAMAŠI, BEDAK!) v dobri veri, da ga bo odmašil, nalije sredstvo, katerega vonj sumljivo vleče na varekino (tukaj se spomnimo na prej omenjeni poskus z mravljicami). Ta brozga, skupaj s pošiljko z enormnimi količinami strupov in kemikalij nato odbrzi proti reki, morju, oceanom.

Drugi primer: Človek spet nasede reklami. Človek kupi sredstvo za odišavljanje prostora, namesto da bi že enkrat pospravil tiste smrdljive cunje, ki klavrno v kotu čakajo na boljše čase, in pobrisal prah. Dragi moji, LJUDJE NE SMRDIMO, niti naši pospravljeni in čisti prostori ne smrdijo. Smrdijo kvečjemu stanovanja, v katerih namesto vode in krpe in sesalca (slednje je za učinkovitost in vidne rezultate sicer priporočljivo ponucati malo pogosteje) uporabljajo vsakovrstne strupe - sredstvo za poliranje tal, za čiščenje steklenih površin, sprej za vse vrste površin, na katere se potem ne prime prav noben prahec (ja, seveda), sprej za to, da se listi velikih zelenih rastlin bolj svetijo, to čistilo, ono čistilo, ta osvežilec (v obliki spreja in še tiste priprave za v vtičnico)...

Ste že kdaj računali, koliko čistil, ki vsebujejo nenavadno velike količine nekih kemijskih spojin (fino bi bilo vprašati kakega kemika ali pa koga, ki srednješolske kemije ni prespal, kako zelo strupene so) porabimo samo za čiščenje WCja? Obvezno obešena wc-račkaoz. tista stvar za obesit, karkoli že je, enkrat tedensko čiščenje s čistilom, ki umazanijo odstrani tudi pod robovi, in še kak tabletka v kotliček, namenjena ne-vem-čemu-že... A bi kdo ta koktalj rad poskusil? Ne, najbrž se vam obrača že ob sami misli na to smrtonosno mešanico. Nerada povem, da to vendarle použijemo (ok, vem, da obstatajo čistilne naprave jada jada jada). Vse se vrača, vse se plača. Pomoje sledove teh varekina-smells-like čistil dobimo v konzervi tunine, pa v solati pa... vsepovsod so!

Koliko šamponov, mil, balzamov, lakov za lase, mehčalcev, praškov in takšnih in drugačnih proizvodov za osebno higieno in čiščenje stanovanja ... dnevno steče v kanalizacijo in od tam naprej kdo ve kam, npr. v reke, ali so izpuščeni v zrak ali se vpijajo v zemljo?

Ni čudno, da gre naša Zemlja v polla (za vaš slovarček - la polla je vulgaren španski izraz za... m sp. org., drugače pa el pollo pomeni piščanec). Kmalu bo nežen poletni dež zaudarjal po varekini. Stanovanja nekaterih že zdaj smrdijo tako.

Pomislite, koliko nevarnih snovi bi človek prihranil Zemlji, če bi iz svojega programa eliminiral vsaj eno čistilo; če bi to storil čisto vsak, ali pa ok, uporabljal vsaj biološko razgradljiva čistila npr., če že ne morete brez teh kemikalij.

Pa kdaj gremo tistih 500metrov, ki jih imamo do najboljšega soseda ali kakega drugega prostora potrošnje (tudi le-ti so danes že vsepovsod), lahko tudi peš in ne z avtom. Pa v šolo z vlakom, ne pa vsak v svojem avtomobilu (neekonomični ste - do sebe, ker bi lahko prihranili za bencin, če bi s seboj v šolo ali službo peljali še tri ljudi, ne pa da na slovenskih cestah velja načelo en avto - en potnik; nenazadnje pa ste 'neekonomični' tudi do Zemlje - zanima me, koliko časa bo še prenašala naše neodgovorno obnašanje). Če že govorimo o ekologiji. Pa ne kupujemo vsakič nove plastenke z vodo in si raje v eno in isto vsak dan zjutraj natočimo svežo, iz pipe (če je pri vas to sploh še mogoče). Pa ...

Good night! And good luck!

PS: Tam, kjer ješ, ne smeš srati.

Se najdeš?

2007-03-27T13:51:00.000+02:00

hippie: pripadnik subkulture oz. kontrakulture v ZDA (pa tudi drugod po svetu) v 1960ih in zgodnjih 70ih.

Hipiji so bili pripadniki mladinskega gibanja, stari od 15 do 25 let, ki so se upirali uveljavljenemu družbenemu redu, kritizirali vrednote srednjega razreda, dominantno kulturo opisovali kot pokvarjeno, nasprotovali vojni v Vietnamu, pogosto prevzeli aspekte ne-krščanskih religij (karma, reinkarnacija, prevzeti iz budizma in hinduizma), se zavzemali za seksualno osvoboditev (svobodno ljubezen - neobsojanje homoseksualnosti ali medrasnih porok), mir in svobodo. Pogosto so bili vegetarijanci, saj naj bi tak način življenja telo očistil umazanije in negativnih vibracij, pa okoljevarstveniki in celo feministi. Podpirali so razvoj alternativnih medijev (radijske rock'n'roll postaje, art in ne-ameriški filmi) in zavračali televizijo ter se ukvarjali z manj tekmovalnimi zvrstmi športnega udejstvovanja, npr. heckanje, frizbi, kolesarjenje, ples, surfanje ipd.

Hipijevsko gibanje definirajo tudi glasba - rock, blues, folk in psihedelični rock (The Beatles, Jimi Hendrix, Pink Floyd, Janis Joplin, Joni Mitchell, Bob Dylan so le nekatera najbolj znan imena) ter druga umetnost. Pogosto hipijevsko gibanje povezujemo tudi z uporabo psihedeličnih drog (npr. cannabis, salvia ali LSD, ki so ga najprej uporabljali v psihiatrične namene /prvič sintetiziran 1938 v Švici - Sandoz Laboratories - šele 15 let kasneje so ugotovili njegove psihedelične sposobnosti/, kasneje tudi za rekreativno rabo in spiritualna doživetja).

Izraz "hippie" (oz. hippster) so pričeli uporabljati v 40ih letih prejšnjega stoletja, in sicer za poimenovanje jazz in swing glasbenikov. Že v 189oih pa so tisoči mladih Nemcev, navdahnjeni z deli Nietzscheja, Goetheja in Hesseja, zavračali trende hitre urbanizacije in se v stilu gibanja "nazaj k naravi" poskušali vrniti k naravnemu, poganskemu in spiritualnemu načinu življenja svojih prednikov.

Do leta 1968 so hipiji postali kar vidna manjšina, saj so predstavljali 0,2% ameriške populacije.

Sredi 70ih so mediji izgubili zanimanje za hipijanstvo, ki je tako postalo passe. Vietnamska vojna se je končala, pojavila sta se punk rock in disco scena.

Woodstock Music and Art Festival: avgust 1969, Bethel v New Yorku.

Za mnoge je ta festival najlepši in najboljši primerek hipijevske sub- oz. kontrakulture, saj so se hipijevski ideali (ljubezen in 'tovarištvo' med ljudmi) tudi svetovno uveljavili. Ta festival je obiskalo več kot pol milijona ljudi, nastopali pa so najbolj vidni glasbeniki tega obdobja: Joan Baez (ki bo v kratkem, natančneje v petek, 30. marca, nastopila tudi v LJ!), Janis Joplin, The Who, Jimi Hendrix (ki je ravno na moj rojstni dan igral Star Spangled Banner), Jefferson Airplane, The Grateful Dead, Nash & Young in drugi.

beautiful monday

2007-03-26T19:35:00.000+02:00

Evo, tole sem danes pisala v šolski knjižnici, ko sem imela ... preveč časa. Sledi prepis:

Svet, v katerem danes živimo, je vpet v zanimivo kolesje, in sicer takšno, ki ga potem, ko ga zaženeš, težko spet ustaviš. What is more - vsa stvar je podivjala, ušla iz začrtanih tirnic (če so le-te sploh kdaj bile začrtane) in se od prvotnih ciljev bolj in bolj odmika (če je sploh kdaj bila namenjena k clijem, kateri so predstavljeni javnosti). Ali bomo s te mašinerije sploh kdaj lahko sestopili? Ali jo sploh lahko ustavimo? Ali lahko zdaj takoj prekinemo kapitalistično, praktično sužnjelastniško izkoriščanje delavcev iz JV Azije brez da bi oni pomrli od lakote, ker jim bo odtegnjena še tista pest riža, ki jo sedaj dobijo na dan, hkrati pa tvegamo, da bodo cene proizvodov, ki jih bomo kupovali tukaj, n-krat večje? Ali se Bush in kompanija sploh lahko umaknejo iz Iraka, brez da bi tvegali totalno sesutje in še hujšo morijo državljanske vojne?

V Dnevniku se prebrala kolumno E. Hladnika - Milharčiča, ki zanimivo (ne najdem drugega, boljšega izraza) razglablja in komentira to problematiko.

Copy/paste zadnjega odstavka:

Irak že nekaj let ni več država, ampak okupirano ozemlje. Američani in njihovi zavezniki lahko sanjajo o umiku, vsiljenih političnih rešitvah, zmernih politikih, ki bodo zamenjali fanatike, in novih generacijah Iračanov, ki bodo tekoče govorili angleško. Nič od tega ne bo delovalo. Če v trgovini s porcelanom razbiješ skodelico, je skodelica tvoja in črepinje lahko odneseš samo še domov. Če razbiješ celo trgovino, je v pol stoletja ne boš več zlepil skupaj.

Sedela sem v knjižnici *miselni preskok* in pisala neke bedne pesmice in besedilca. Po neuspelem poskusu pisanja haikuja tipa:

zeleno drevo

sončen dan

in jaz sedim

sem ugotovila, da strukture haikuja sploh ne poznam. Oh, kako sem si zaželela, da bi imela laptopa in skočila na wikipedio kaj prebrat o tem...

V knjižnici so se vsi ful pridno učili (vsaj tako so delovali). Ena punca je celo jokala (ali pa se smejala - spuščala je v glavnem neke čudne zvoke). Zelo zanimivo se mi zdi, ko v knjižnici skoraj vedno srečujem en in isti zanimiv folk (v nekatere se skoraj zaletim), pa super mi je, ker ima prostor pridih domačnosti in deluje precej živahno. Včasih kar preveč, tako da nonstop zijam okoli sebe.

In kaj se mi je danes zgodilo lepega?

Skoraj bi zaspala na vlak. Potem sem šla v knjižnico (ja, redna stranka Osrednje družboslovne knjižnice sem^^) z namenom učit se vojaško zgodovino, ampak je bila moja pozornost preusmerjena drugam in se nisem mogla zbrati;). Po vojaški zgodovini sem si šla po čokoladni krof in se usedla na eno klopco na enem igrišču tam blizu faksa, ker je bil tak lep sonček. Tam nekje, kakih 40m stran, je bil tudi en stric s svojim luškanim mladim zlatim prinašalcem (ali -ko) in ta najsladkejši kužek se je odsmukal od svojega gospodarja k meni, ker je zavohal krof, in toliko časa skakal in se motovilil okoli mene, dokler se nisem vdala njegovim/njenim prosečim vlažnim očkam in sva skupaj pojedla tisti krofek. ^^ Ke lepooo! (Mamiii, jz bi tud kužyjaaa!!!)

Zdaj bom šla gledat TV - film Naural Born Killers (na tej prva tv so zadnje čase kr eni dobri filmi; včeraj je bil ponoč en srbski, smešen za znoret!), v soboto je pa na popu King Arthur.

Pa včeraj sem gledala Čaka te pošta - jz bi tud, da bi men računalnik rekel: "You've got mail!"

A veste, kaj ful pogrešam - srednjo šolo in pisemčka, una prava na papirju, napisana in narisana in pobarvana na roko, ki sva si jih z Nino pošiljali med kemijo, nemščino, pa ko je bla katera bolna... (a se spomniš?^^)

4 prazne bombice

stojijo v vrsti

postrojene

pa pride USB

in jih hoče podret

ena je padla kar sama od sebe

(Nina, zate šparam bunkice!)

Poema a un caballo

2007-03-25T15:37:00.000+02:00

Shakira - Poem To A Horse (odlična pesem!)

Torej, še en teden je naokoli. Praznovali smo svetovni dan strpnosti (nekateri sicer bolj kot drugi) in pa materinski dan (danes, op.p.), obeležili četrto obletnico napada na Irak, podelili Viktorje (kar se mene tiče, povsem nepotrebno, ker so dobitniki praktično isti vsako leto, zopet ga je pokasiral Jonas, ampak opa! tokrat za najboljšega bloggerja or sth), prvi pomladni dan preživeli v snežnih razmerah, ... Če se ne motim, se je v Drami zgodila tudi premiera Ibsenovih strahov (Osvalda je odigral Marko Mandić, ki smo si ga zapomnili tudi po vlogi Ibn Tahirja v Alamutu). Pomoje si bom šla predstavo pogledat, saj so Strahovi poleg Dogodka v mestu Gogi in seveda Trpljenja mladega Wertherja, Gospe Bovary in Ane Karenine dela, ki so mi od srednješolske književnosti nekako najbolj ostala v spominu (ok, poleg Visoške in Zločina za maturo).

In kaj se je meni dogajalo ta vikend?

Pravzaprav nič posebnega. V petek zvečer sem se kot ponavadi s klapo odpravila v Kotlovnico po dozico metalcora (sori Nina, Žiga, včasih znam bit prava mala sitna tečka). Za poslušat ni blo ne vem kaj, ta muska mi ne dogaja ... (no, pa le še tri pikce, Nina ve zakaj;)

Domov smo potem prišli precej pozno, tako da sem v soboto imela res polnovreden zajtrk - pico:P

Zvečer sem se dobila s Petro na kavi (kar sem obžalovala do štirih zjutraj - kavo, ki me je držala pokonci, ne srečanja s Petro, to je bilo super-duper-nadkul), potem pa sva, na ves glas radostno prepevajoči Truly Madly Deeply, ki je ravno igral po radiu, odpravili k njej domov, kjer mi je bilo pripravljeno super zabavno in ful poučno potopisno predavanje. Po kaki uri "prerekanja" smo se odločili, da si bomo pogledali film Parfum, in ne Mož v pajkicah ali Over The Hedge ali The Holiday; film sploh ni bil slab, a se mi je malo vlekel (itak ga pa nisem pogledala do konca, ampak v kaki uri in pol je tipson pobil le kakih pet žensk - le kje je še preostalih ... deset, dvanajst?).

In danes? V iskanju navdiha v pižami sedim za računalnikom in preučujem vreme, če je kaj prida za it na sprehod. Aja, še to: mojega Dorota (za nepoučene - moj, zdaj že bivši, dread-mladič) ni več. Dočakal je starost nekaj dni, zdaj pa imam na glavi le še šop slame, namaziljenega z obilno mero orehovega olja.

Ok, saj vem, moj blog utegne ob razpravah o laseh in podobnih rečeh delovati precej plehko, ampak prisežem, da imam med osnutki shranjen tudi post o ameriški zunanji politiki:P samo kaj, ko ni inspiracije, da bi ga dokončala. Pa saj ne, da bi morala napisat še ene dve stvari (in ne, ena od njiju ni povzetek za MO, kajti tega sem že naredila ha-ha:P).

Mislim, da grem izvest eksperiment, če sladoled z okusom malage (mmm) kaj pripomore pri novačenju inspiracije.

*** Seveda nikakor ne pričakujem, da bo blog tokrat napravil presledke ali me ne-zajebaval s svojimi neumnimi izpadi spreminjanja pisave in dodajanja znakov ali samovoljnega brisanja teksta (mislim wtf?!). ***

PRIPISANO: klikniti na link do spletne strani nekoga (the power of metaphores and the language of the geek generation:P). Nina, tvoje ideje so mi všeč:)
*And the eagle has landed.*
Sedemnajst, sedemnajst, mlad in perspektiven kader.
Sedemnajst, sedemnajst, namesto glave radar!

Sicer pa mi je kombinacija Siddharte in Dan D vrlo všečna (videla prejle na TLP).

Perro ladrador poco modedor.

2007-03-21T13:28:00.000+02:00

(Pes, ki laja, ne grize.)

Evo, še ena sreda, zaenkrat še precej dolgočasna. Čakam, da me obišče navdih za delo:)

Spomnila sem se na svojo najljubšo risanko, ampak nimam pojma, kako se imenuje. Vem, da je govorila o enem fantku (možno, da se je imenoval Peter), ki se je odpravljal k ruskemu Carju v eni veliki leteči ladji - ledeni ptici. Na poti je srečal eno branjevko pa še nekaj ljudi, ki so šli z njim. Potem so pred gradom posadili neke vejice, ki so se spremenile v vojsko... Ne spomnim se več, kako se je zgodba končala. Če kdo ve, kako se risanka imenuje (ali če dobi kakšno asociacijo ob mojih flashih), naj mi to prosim posreduje. Aja, risanka je bila v ene štirih nadaljevanjih...

Drugače pa sem vedno rada gledala Zgodbe iz Narnije, na sporedu so bile večinoma tam okoli božiča ali novega leta (Novega leta?). Vsa nostalgična sem šla celo na premiero filma, ki me ni razočaral, v Kolosej:) yaaay, ful je bil super:)

Zdaj bom šla pa prebirat nekaj stvari o zunanji politiki, ker sem se odločila, da ta teden napišem povzetek na dveh tipkanih straneh, pisava Times New Roman, velkost 12, razmik med vrsticami 1,5, obojestranska poravnava, p.r.e.d. nedeljo, torej pred zadnjim dnevom pred oddajo. Te moji izdelki so itak, kar se sloga tiče, zelo zgoščeni in nekako dramatično zamolkli (ker jih moram vedno krajšat, pomečem ven vse "nepotrebne" veznike, ker ne želim oskrunit vsebine:P), skratka vsa stvar izpade zelo samostalniško, polno je vrinjenih stavkov in naštevanj ... :D

Včeraj zvečer sem nekaj premlevala... ekola, mam snovi še za dva nadaljna posta:

*moje rešilne bilke

*kolesje modernega sveta

Estornudé entre racas. (Kihnil sem med kravami.)

Uporabna stvar, ko ti nihče ne reče na zdravje.

Grem narest nalogo za espaňol.

ň - to je n z brki:)

- Presledki med vrsticami/odstavki, zakaj vas ni? -

zuni je pa tko ... dost ... snega

2007-03-19T23:36:00.000+02:00

Dragi sneg, obveščam te, da si zgrešil čas opravljanja svoje dožnosti - približno dva meseca si prepozen!

Po predavanjih uletim iz predavalnice št. 7 in lepo odmaširam proti knjižnici in na onem zasteklenem stopnišču samo "omg-wtf-pš#$5ge%$glk%-usta-do-tal-gulp-wtf-žblj?!?!!" -> da, to je bila moja reakcija, ker zunaj je bilo res veliko veliko snega. Ne spomnim se, kdaj sem ga nazadnje videla toliko:P

Aja, pa nekdo si je sposodil mojo, sicer meni povsem nepotrebno, marelo (pa ne moreš po snegu z marelo no!). Saj pravim, jaz je ne rabim, samo me malo skrbi, ker pri nas doma kronično primanjkuje obrambe pred heavy-duty nalivi.

Da ne omenjam, da sem jo najprej skoraj sama pozabila v predavalnici, in se potem po kratkem notranjem boju, ali naj jo sploh grem iskat ali naj jo kar pustim tam vso bogo in majhno pod mizo, vrnila ponjo (bila sem že na poti v knjižnico!), ker mi je pač škoda takole puščat stvari naokrog pa še luškana je bila, marela namreč. Ja, spoštovani neznanec/-ka se je potem namesto mene odločil/-a, da je vseeno ne rabim.

Zdaj sem ravno dokončala popravo prejšnjega pisnega (pisanega lol) izdelka za Mednarodne odnose, in sicer o razvoju odnosov med Severom in Jugom, v katerega sem morala vključit še dodatni znanstveni članek... tako da sem si spet dala opravit s krajšanjem, kar mi je vzelo... no ja, več časa kot pisanje zagotovo:P Moram samo še ugotovit, kako ga bom do jutri do dvajsete ure spravila do kaselca, kamor naj bi ga oddali. In ja, FYI, jutri nimam faksa. (*edit* je že urejeno:)

Hej, zdaj pa je na vrsti Mačje pokopališče, da ga do konca použijem, čeprav sem bla včeraj ponoč ob vsakem ropotku in šumu spet čisto panična. Brr-srhljivka-njami! Veselo na delo!

garbič hip hop (med nogami)

2007-03-19T13:51:00.000+02:00

Ne morem verjet, ampak naslovni komad (naslov tega posta, zmotla sem se no) Big Foot Mame sem v roku par dni že ene dvakrat slišala po radiu ob čist random uletu v kuhinjo. Saj ne, da bi gojila kakšna posebna čustva naklonjenosti do te pesmi, čeprav ni slaba in je zabavna, ampak zdi se mi smešno, no ja, ne ravno za umret smešno, ampak je definitivno amusing jest juho ob tej pesmi. Da ni slučajno ravno popevka tedna al pa kej:) (čeprav se mi zdi, da je že star komad to)

Ekola, še link do youtube-a: spot

*fashion police* Gregatu živo rdeča šminka ne dela ne vem kakšne usluge, sploh ne v kombinaciji s kraljevsko modro srajco, zato pa črna obroba hudo dobro poudari njegove oči:P

Anyways, čez eno uro dvajset minut odrinem (morda bi bilo ustrezneje) odveslam proti Kardeljevi ploščadi (se mi zdi da je 5), kjer bom prebila par prijetnih uric, zdej pa malo brskam po youtube in bluzim. Današnji dan mi ni preveč všeč, misel na sneg do nižin me niti malo ne navdušuje in zebe me v noge.

Poslušam 4 letne čase v izvedbi Naio Ssaion in še vse nadaljne izvedbe Štirih letnih časov (oz. ker sem nabasala na same brezvezne posnetke, zdej gledam Muse - Hysteria^^), zraven pa delam evidenco stvari, ki sem jih postorila med vikendom. Slednje mi je vzelo približno dve sekundi oz. kolikor pač traja, da preletiš vse maloštevilne stvari, ki si jih postoril med vikendom in si rečeš "nič". Lazy Daisy, that's what I am. Ne sej ne, prejle sem dokončala povzetek za MO, ki mora biti na mizi v predavalnici 7 čez približno tri ure. Kulčy, lahko se lotim že kar naslednjega, ki bo na mizi v predavalnici 7 čez 1 teden in tri ure (oziroma opa! čez dve, ker v soboto ponoči premaknemo svoje urce za 60min naprej). *ok, to z uro nisem ziher*

Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi se šla oblečt (pižama power) in še kaj pohamsat, npr. kosilo, ker tole moje pisanje tukaj je itak eno čudno sra*je:P

I'm gonna find them all

2007-03-18T15:58:00.000+02:00

Under the arc of a weather stain boards,

Ancient goblins, and warlords,

Come out of the ground, not making a sound,

The smell of death is all around,

And the night when the cold wind blows,

No one cares, nobody knows.

I don't want to be buried in a Pet Cemetery,

I don't want to live my life again.

I don't want to be buried in a Pet Cemetery,

I don't want to live my life again.

Follow Victor to the sacred place,

This ain't a dream, I can't escape,

Molars and fangs, the clicking of bones,

Spirits moaning among the tombstones,

And the night, when the moon is bright,

Someone cries, something ain't right.

CHORUS

The moon is full, the air is still,

All of a sudden I feel a chill,

Victor is grinning, flesh rotting away,

Skeletons dance, I curse this day,

And the night when the wolves cry out,

Listen close and you can hear me shout.

I don't want to be buried in a Pet Cemetery,

I don't want to live my life again.

I don't want to be buried in a Pet Cemetery,

I don't want to live my life again, oh no, oh no

I don't want to live my life again, oh no, oh oh,

I don't want to live my life again, oh no no no

I don't want to live my life again, oh oh

The Ramones - Pet Cemetery

s.o.b.o.t.a.

2007-03-17T20:09:00.000+02:00

Ne morem verjet, spala sem do dvanajstih (ok no, skoraj do dvanajstih) spila dve kavi in en čaj od Indijancev, ki ima zagotovo kakšna poživila notri, pa še eno šumečo tableto precej neprijetnega okusa, ki naj bi ti dala energijo. My ass, spi se mi že cel dan, energije ni od nikoder.

Razmišljam o grdih vzdevkih, ki jih bom dala temu dnevu, ker zdaj mi gre pa že res na živce!

Sicer se je dan začel kar lepo (sonček), zdaj pa ugotavljam, kako to, da se s tole gospodično soboto ne razumeva preveč. Nisem še našla vzroka, mi lahko kdo pomaga prosim?:)

Prej smo šle z mami in sestr'co na kavo, zdej pa pretehtavam možnosti za zvečer - reggae DJji, BigBrother po TV (to čudo bi se celo spodobilo pogledat :P), America's Next Top Model, Mačje pokopališče, spanje, mednarodni odnosi, ...

Men se toook niiič ne daaa:\

Stick 'em up kid, now we're gonna have some fun

So, this is your day in the sun

What, makes ya think you had a choice

What, made ya think this was your voice

So, shut the fuck up and listen

Don't make a move without my permission

I just wanna save you from this boredom

I just wanna save you from BOREDOM

Lyrics: Zebrahead - Boredom

Rešilne bilke

2007-03-16T21:13:00.000+02:00

No, pa je naokoli še en delovni teden, ki ga je zaznamovala precejšnja mera spomladanske utrujenosti, čez nekaj uric pa bo nastopila sobota, ki na moji lestvici najljubših dni ne kotira ravno visoko. Ugh, se vidi, da smo že tako blizu sobote, ker se je nekaj the-sobota-razpoloženja vame naselilo že kar danes. Juhej, zdej sem pa sitna:\

And he still gives his love, he just gives it away
The love he receives is the love that is saved
And sometimes is seen a strange spot in the sky
A human being that was given to fly

Kitica iz: Pearl Jam - Given To Fly

Poslušam Better Man od Pearl Jamov in obujam spomine na zagrebški koncert, obliva me kurja polt, prepevajoč skupaj z Eddiejem se pozibavam v božajoči melodiji in ugotavljam, da je glasba ena izmed stvari, ki me lahko zvleče iz mlakuže slabega razpoloženja:)

Prejle sem med poročili malo goljufala in po koščkih gledala raztreseno Ally McBeal. Bila je pri psihiatru in je razlagala o tem, kako da ji gre na živce, ker se ta družba ozira samo na človekovo zunanjost in še nekaj v tem stilu. Ob njegovi pripombi je izpadla prava mala hinavka, ko je tip dejal, da takih stvari pač ni preveč kul razlagat ves odišavljen in v modnih sexi oblačilcih kot ena manekenka na sliki v revijah, ki tovrstne reči promovirajo.

Pripisano v soboto - včeraj so me namreč zmotili ena ful-dobr-zrihtana mušketirka in dva mušketirja (And a bottle of rum!). Torej, želela sem povedati:

Včasih se tudi sama sprašujem, če nisem mogoče rahlo hinavska, ko na vsa usta razglašam, da je potrebno pozornost posvečat tudi svoji notranjosti; da se ne preveč obremenjevat s stvarmi tipa "kaj bi bilo, če bi naredil/-a to oz. če nečesa ne-bi naredil/-a" in v podobnem slogu dalje. Ker, če dobro pogledaš, sama kar ustrezam družbenim standardom - nisem recimo ravno "stokilska prasica". Sem zadovoljna s svojim življenjem, faks laufa (*tok-tok-tok*), z družino se večino časa štekam in imam č.u.d.o.v.i.t.e. prijatelje - torej sploh ni razloga, da bi se obremenjevala s čimerkoli.

Zanima me, kaj bi iz mojih ust letelo, če moje življenje ne bi bilo tako kot je trenutno. A sem hinavska, ker zagovarjam notranjo lepoto, obenem pa sama nimam (več!) gromozanskih težav in kompleksov glede svoje zunanjosti, se včasih uredim in modno oblečem? Pa ker mislim, da ni kul obremenjevat se z določenimi stvarmi, sama se pa praktično v tem momentu nimam s čem (upam, da se zdaj s tem bluzenjem ne bom uklela)? A je to ful grdo od mene?

Ok, temule bomo naredili konec - čutim neke zametke krivde in slabega počutja zaradi tega, ker sem zadovoljna sama s sabo. Pri tej priči jih grem zradirat!

Neki sem imela še za povedat - aha, pri psihologiji smo se učili, da ima človek več vrst potreb oz. motivov za zadovoljevanje le-teh (?). Motivi pomanjkanja (fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, socialne potrebe in potrebe prestiža). Ko so te zadovoljene, pridejo v ospredje motivi rasti oz. potrebe samouresničevanja in kreativnosti.

Nekako se mi zdi, da ko enkrat prideš iz ta hude pubertete, pridejo na plano zlasti te slednje. Prej si čisto preveč osredotočen na svoj "tostranski", fizični obstoj, šele ko malo dozoriš, si pripravljen na bolj abstraktna področja mišljenja in delovanja.

Sicer pa je človek, vsaj "moderni", nenehno usmerjen k neki samouresničitvi - sicer je ne more doseči, ker si neprestano postavlja nove in nove cilje, izzive... ampak k njej stremi, kar dela življenje vznemirljivo, zabavno, včasih tudi težavno, predvsem pa pestro - in živo. Tudi po Freudu totalno ravnovesje ("nirvana") oz. zadovoljitev vseh potreb pomeni klinično smrt.

Torej, ali je zadovoljstvo potem sploh smiselno? No, mogoče pa zadovoljstvo kot ga imam jaz v mislih pomeni samo niz malih zadovoljstev in uživanje v stvareh, ki se ti dogajajo. S tem pa ne sme biti popolnoma nič narobe!:)

Skratka, kljub temu, da je spet na vrsti ta smotana sobota, se bom skušala imet kar v najboljši možni meri super. Doma imam nekaj filmov, bila sem v knjižnici in si izposodila Mačje pokopališče S. Kinga, ki sem ga že načela (knjigo to je, ne Kinga:P) pa Peklensko pomarančo, ker sem zamudila film v sklopu Kubrickove retrospektive v Kinoteki. Pa da ne omenjam še nekaj dela za faks - v glavnem, dolgčas mi ne bo:)

PS: O mojih rešilnih bilkah pa kasneje. Grem zdaj zadovoljit svojo potrebo po hrani:)

edit: zakaj mi ne dela presledkov med vrsticami?! *rant*

Delight

2007-03-14T15:24:00.000+02:00

I like sun shining down on me and the smell of spring in the air.
I like the music played on my computer when I'm the DJ. I like it even better when I choose the shuffle button.
I like the view from my room's window. I like a glass of orange juice in the morning.

So I run, hide and tell myself
I'll start again with a brand new name
And eyes that see into infinity
I will disappear
I told you once and I'll say it again
I want my message read clear

I have quite some thoughts on my mind and quite some difficulty trying to get them ouf of my head. Oh well, maybe later, right now I'm hungry.
I like the birds singing when I wake up.
I like the light and sunrays waking me up.

I'll show you the way, the way I'm going
So I run, hide and tell myself
I'll start again with a brand new name
And eyes that see into infinity
I was almost there

I just love the light, the smell and the feeling in the air, even people seem to be nicer. The sun the sun the sun <3
Oh, such hot air;)

Just a moment away from becoming unclear
Ever get the feeling you're gone
I'll show you the way, the way I'm going

Lyrics: 30 Seconds To Mars - Capricorn

Veliki H

2007-03-14T15:03:00.000+02:00

Moja zadolžitev pri seminarski za sociologijo se imenuje analiza medijskih vsebin, in sicer revij Cosmopolitan in Men's Health. Ugotoviti moram, kakšna sporočila dobivajo bralci teh revij o telesu, kakšno dojemanje telesa spodbujajo članki. Pravzaprav je tema zelooo zanimiva in se že prav veselim raziskovanja.

You wake up in the middle of the night,wallowing in sweat.

I'm the worst of dreams you ever feared.

I'm in your dreams - I'm in your soul.

You never get away from here, and thats my goal.

You've always tried to run away......but i'm in your dreams - and i'm alive!

Ravno v avgustovski številki Cosma (ja, zdaj jih moram dejansko brat za domačo nalogo;) je bil članek o plastičnih operacijah - o njih ljudje pogosto povedo, da jim načeloma ne nasprotujejo, da pa sami ne bi šli pod nož. Toda če se bo kdo zaradi tega bolje počutil, pa naj kar gre in si kaj odstrani ali doda. Zakaj za vraga se samozavest, dobro počutje in ljubezen do samega sebe gradijo na temeljih zunanje podobe?! Zakaj se samopopdoba enači z oz. temelji na zunanjsoti? Vem, da je to zveni popolnoma klišejsko, toda človek je vse kaj več kot le lupina, priložnostno okrašena z make-upom in modnimi dodatki. Sama imam rajši orehova jedrca (mmm, okusno!) kot pa trdo lupino, ki zna, ob nerodnem ugrizu vanjo, prav boleče "zbosti" (au fuj, bejž stran!).

V isti sapi kot pa sodobna družba promovira različnost - ja seveda, dokler bomo imeli vsi nosove kot Nicole Kidman, bomo v današnjih dneh, ko se tako zelo poudarja le embalaža, z lahkoto shajali. Drugače pač ne. Hinavščina, če mene vprašate. Ampak, kar smo sejali, to žanjemo - z razvojem (modernega) kapitalizma se je težišče človekove dejavnosti osredotočilo zlasti na prodajo - prodajamo vse: izdelke, storitve in sebe, in ker celotno kolesje deluje na osnovi impulzivnosti, je treba narediti VTIS, da nekaj prodaš, in zunanjost ima v tem procesu (na žalost) osrednjo vlogo. Na še hujšo žalost pa prvi vtis nima globljega pomena, če se zaustavi na tej točki, notranjost pa je votla.

Zato sama tudi ne podpiram plastičnih operacij oziroma lepotne kirurgije, ker opravičuje tendence sodobne družbe, ki želi človeka oropati vsake individualnosti in za nameček njegovo bistvo zreducirati zgolj in samo na TELO. Zavračam bildanje ega in lastnega dobrega počutja na osnovi zunanjega videza. Strinjam se, prvi vtis je pomemben, toda ta vtis je samo prvi, za njim pride drugi, tretji ... in tako naprej. Pravijo sicer, da prvega ne pozabiš nikoli, toda sčasoma, vsaj po mojih izkušnjah, postane vedno manj relevanten. Zdi se mi, da je v medsebojni interakciji bolj pomembna tista energija, ki jo človek izžareva, kot pa fancy maska in da se naredi veliko močnejši vtis s kakšno duhovito, inteligentno opazko in namazanim jezikom. Lastnega zadovoljstva in privlačnosti pač ne gre graditi na tako krhkih nožicah, kot jih ima zunanja podoba. Z njo lahko marsikaj skrijemo, dodamo, spremenimo... Ponavadi (so pa seveda tudi izjeme, da slučajno komu ne naredim krivice!) pa se izkaže le - mnogo trušča (oz. blišča) za nič.

Stara zgodba, v glavnem.

You can't get out, you start to scream.

Praying for all yours: "End at dawn!"

Is it dream or is it real?

I came not for flesh and blood.

You're longing for delight...dont you know, that you already died!

Če iz mene govorijo modrosti Cosmopolitana - nisem sama kriva!;)

Pa še nekaj o hinavščini: precej neumno in nepošteno je človeka ocenjevati na osnovi zunanjosti in tistega prvega vtisa, ki ga o nekom dobimo. Tudi sama sem se večkrat opekla na ta račun, ali zamudila priložnost spoznati zanimivega človeka, pri čemer pa veliko vlogo igrajo predsodki. Pomembno je torej puščati si vse možnosti odprte in predvsem ne (ob)soditi nekoga prehitro...

(se nadaljuje, ker imam občutek, da še nisem napisala nekega udarnega in res zakon in pomembnega zaključka trenutno pa sem izčrpala svojo dozo navdiha in si jo moram it napolnit)

Lyrics: Hypocrisy - Nightmare

Vse barve sveta

2007-03-13T14:53:00.000+02:00

Pravijo, da nič ni samo črno-belo. Ne vem, ampak meni medla in povprečna sivina prav nič ne diši, čeprav je letos najbrž zelo v modi in tudi kot barva sama ni prav nič napačna. Kaj je narobe s tem, da vneto in uporniško zagovarjaš svoje mnenje, da zavzameš neko pozicijo?

Seveda ne pravim, da je le-ta nespremenljiva - z dobrimi argumenti me lahko prepričaš v marsikaj (čeprav se v tem primeru v ospredje sili vprašanje načelnosti in zvestobe samemu sebi in lastnim stališčem). Zdi se mi, da je življenje tako, da moraš nekako krmariti med družbo ter samim sabo in sklepati kompromise. Pomembno je samo, da že v osnovi ne štartaš iz sivine. Zakaj bi se gibal tam, kjer vsi ostali (kljub temu, da ima siva veliko odtenkov), saj si vendar za svojo izhodiščno barvo lahko izbereš kakšno živahnejšo, bolj energično, nagajivo in predvsem drugačno, npr. pekočo oranžno, sončno rumeno ali divjo fluorescentno roza?

I'm sick of feeling my soul

To people who'll never know

Just how purposeless and empty they've grown

Because the language confuses

like computers refuse to understand how I'm feeling today

Zakaj ne bi pokazali malo ljubezni, inovativnosti, gorečnosti do sebe, svojih idej in z njimi razveselili okolico in vanjo vnesli kanček življenja? To pa ni definirano samo na lestvici črno - belo, ampak svoj navdih črpa iz celotne mavrične palete barv in občutij. Zakaj se mu ne bi prepustili, da nas kot na leteči preprogi ponese proti soncu, čeprav bomo najbrž morali prečkali tudi kakšno nevihto?

I saw a liquid control

That gives life to a soul

I hit my head on it and woke up to know

That I was all alone

Wearing just socks and a phone

Someone's screaming like their world might explode

Le zakaj bi se morali vedno označevati z dolgočasnimi sivimi nalepkami, ki konec koncev ne nosijo življenjsko pomembnih funkcij? Raje uporabimo svoje čute - glejmo, poslušajo, preizkušajmo, se učimo, razmišljajmo o stvareh in jih živimo. In se šele nato odločimo, kaj in kako bomo trdili, mislili. Ker je življenje pisano, se bomo lahko le s pisanimi izkušnjami goreče borili za svoj odtenek gozdno zelenega ali pa opečnato rdečega stališča.

PS1: Ok, totalno sem zabluzila, zavedam pa se tudi dejstva, da si na določenih mestih tega sestavka utegnem kontradiktirati. Želela sem samo povedati, da je fino prepustiti se življenju in se ne pretrdno zasidrati samo v en pristan ali se osredotočiti samo na eno točko. Še najlešpa barva sčasoma zbledi, zato je potrebno skrbeti prav za vse barve našega življenja, svojo barvno paleto pa moramo nenhno širiti - s širjejem obzorij.

Lyrics: Muse - Map Of Your Head

My very first post in my very first blog

2007-03-12T20:33:00.000+02:00

Ok, first of all, I'm not exactly sure, whether I should write in English or Slovene, so I'll probably do both, depending on my changeable and/or changing mood and daily preferences:P since this is my blog, I get to pick the language (mwahaha) - as you can see, I'm feeling English today:).

Get on your dancing shoes
There's one thing on your mind
Hoping they're looking for you
Sure you'll be rummaging' through

Second of all - it took me almost two days to create this blog. Not because of me being totally incompatible with computers (I haven't discovered my technical side YET, or, most of the time, I'm just feeling too "scared" to used these gadgets), but because of all those names I was supposed to invent (and most of the good ones were already taken) - blog name, display name, this-name, that-name, ... a strain that took me quite some time:P

And the shit, shock, horror
You've seen your future bride
Oh, but it's oh so absurd
For you to say the first word
So you're waiting and waiting

So anyways, this is the first-kind-of-a-guinea-pig post, the successors will probably come from various fields of my life and will allow you a slight insight into my thoughts. I still feel a bit strange, allowing the whole white web to read them (ok, maybe I'm flattering myself), it still seems pretty bizzare. But on the other hand, that's what blogs are all about - sharing your ideas, points of view, remarks, news et cetera with the readers' of those modern days phenomena (and making a change, a contribution to this world with one's unique intelect - and YES, I'm totally aware of the fact that the last statement sounds totally idealistic-slash-idiotic, sleazy and cliche-like:P).

The lyrics: Arctic Monkeys - Dancing Shoes