Naše malo mesto se nezadržno polni z novimi stavbami - velikimi, pisanimi in modernimi. Njihov namen je čimveč ljudi spraviti na čim manjši prostor in jim dati občutek, da so z nakupom bivalnega prostora zares našli svoj prostor pod slovenskim sončkom v mirnem in idiličnem podalpskem raju, ki je le "nekaj" minut in resničnih nekaj kilometrov oddaljen od prestolnice.Ne bom se spotikala ob estetsko-arhitekturni vidik novogradenj in njihovo umeščenost v dejanski prostor, pač pa me konkretno moti kvaliteta bivanja v njih.
Mi smo se igrali na igriščih. Danes se otroci igrajo na - parkiriščih. Ja, res. Ne vem, kje se igrajo v istih stavbah, ki imajo samo parkirno hišo.
Kje so igrišča, parki, sprehajalne poti in kolesarske steze? V novozgrajenih projektih namreč niso našli svojega mesta.
Ali je danes že itak samoumevno, da starši iz službe domov pridejo samo še spat, otroci pa visijo samo za računalnikom?
Kje so klopce, zelenice, drevesa?
Kje upokojenci poklepetajo in posedijo? Kje se sosedje družijo, kje je tista blokovska kultura, skupnost stanovalcev?
A se to danes sploh še počne ali vsi klepetajo/klepetamo samo še prek ekrana računalnika?
Ker te nove zadeve mi delujejo prekleto neosebno.
Vir slike
1 comment:
Otroci se igrajo/igramo povsod in z vsem kar pride pod roke, tako da glede tega ni skrbi:) Je pa prekleto res da manjka zelenja in kakega mirnega kotička v katerem bi se človek lahko spočil in odklopil.
p
Post a Comment