Najprej eno pojasnilo: tole razmišljanje se mi je porodilo ob branju Frommove knjige Umetnost življenja in ljubezni (ne, to ni priročnik za osebno rast). O nietzschejanskem pojmovanju nadčloveka pa tudi nimam pojma (razen tega, kar sem slišala od tistih, ki so imeli filozofijo za maturo).
Kaj piše na Wikipedii:
The concept of the Übermensch—(homo superior; equivalent English: "Superman", "superior man", "overman", "super-human" or "trans-human")—was expounded by Friedrich Nietzsche in the 1883 book Thus Spoke Zarathustra, whose eponymous protagonist contends that "man is something which ought to be overcome". (vir)
Piše tudi, da naj bi nadčlovek presegel socialne in moralne norme (z voljo do moči); prevrednotil vrednote (z nihilizmom) in presegel tudi samega sebe. Skratka, presegel naj bi človeško, živel vzvišeno (nad) človeškim kot nam pove že tudi sam izraz nadčlovek.
In kaj pomeni izraz "človeški" oziroma "človeško"?
Kot prvo se nanaša na fizično, anatomsko plat človeka, potem na duševni, psihološki del. Zavedanje (zavest), motivacija, čustva, mišljenje. Čutiti, ljubiti, gledati, poslušati, otipati, sanjati, misliti, želeti, hoteti, smeti, delati, ... vse to je človeško.
Vse to zase, za nekoga, z nekom, z nečim ali brez koga ali česa. Skratka, glagoli se nanašajo na drugo osebo ali predmet, ne moremo jih "opravljati" brez tega, da bi bili vpeti v okolico, v družbo, v svet.
Tudi že prej omenjeni Fromm je dejal, da je človekova najmočnejša potreba premagati ločenost, doseči združitev in preseči lastno individualno bivanje - kot da bi človek postal človek le kot del neke entitete, denimo družbe. Skratka, človeka opredeljuje tudi potreba po prilagajanju, prileganju in vključevanju; lastno bit izpolniš šele kot del nečesa večjega. Pri tem pa je kvazi-individualizem le iluzija in ego boost.
Ker nenezadnje smo vsi samo ljudje, vsi smo na nek način enaki kot pripadniki ene vrste.
Fromm opozarja tudi na uporabo pojmov enost in enakost; sladnje danes dobiva predvsem pomen istosti (zato tak porast individualizma?). Tudi če si enak, si lahko drugačen; če si ist, pa imaš težave.
Da odgovorim še na vprašanje v naslovu:
ker je nadčlovek po Nietzscheju nekaj tako zelo (iz)ločenega, ker ne želi biti vpet v družbo, ker želi ostati kot atom sam - ali je sploh še - človek (če se opremo tudi na Frommove domneve)?
Ali danes (realno) sploh še lahko obstajaš, brez da bi vsaj del svojega obstoja naslonil na drugega?
Današnja družba namreč temelji na diferenciaciji in delitvi dela, vsak h končnemu produktu, karkoli že to je, prispeva majhen delček.
Ali nadčlovek vse to lahko stori sam, ali lahko sam preživi kot izoliran atom? Ali je nadčlovek le osebek, poln frustracij, ki svoj lačen ego nahrani z domnevno vzvišenostjo?
Skratka, nekaj razmišljanj. Pravzaprav še nisem prepričana, da se s svojimi mislimi strinjam tudi sama. Nadaljne raziskave bodo vsekakor potrebne, če se pa kdo spozna na Nietzscheja ali se mu je ob branju utrnila kakšna zanimiva misel, pa kar na plano z njo.
2 comments:
Torej človek je že ustvarjen kot strašno egocentrično bitje, vse kar izkusi interpretira skozi svoja očala. V tem pogledu potrebuje druge ljudi samo kot potrdilo ali poveličevanje svojega ega.S časoma oziroma z leti in glede na okoliščine, ljudje posvečamo več pozornosti tudi drugim ljudem in nekoliko zmanjšamo svoj egocentrizem, je pa to seveda odvisno od raznih okoliščin. "Nadčlovek" je torej ali človek, ki ni več egocentričen in je rastlina ali "budistični duhovnik", ali pa ......
Čeprav taka stvar kot je nad človek ne obstaja. Obstajajo samo ljudje, ki odkrijejo sposobnosti ki jih imamo vsi.
Na več načinov se da priti do podobnega odgovora;)
Post a Comment