ura je 1:42

Nevrotičo menjam template-e in brišem stare, nesmiselne objave.
Pravzaprav ne želim, da bi moj internetni kotiček postal zapisnik kdaj, kam in s kom sem šla na kavo/v kino/kamorkolipačže.
Najverjetneje to sploh nikogar ne zanima, pa tudi če ga, mu to ničesar ne pomeni. Svojim prijateljem lahko te stvari povem tudi v živo, če bo potrebno.
Prav tako nočem preveč pisati o sebi - internet ni tu zato, da prenaša moje osebne tegobe, probleme in ostale težave.

Če bom pisala, bo to z namenom, bo to zato, ker bom želela nekaj deliti s svetom in ker bom misel v sebi do neke mere premlela in ustrezno artikulirala.
Veste, ko si omisliš takle blog, postane obveza, skoraj dolžnost, včasih bolj prijetna, včasih manj. Misliš si, da pač moraš pisati, ne glede na vse, že zaradi (maloštevilnih) bralcev in ker pač blogi za to so. Da vanje pišeš.
Vzamejo ti čas, energijo, trud in zahtevajo nekaj volje. Ker nočem, da bi bil moj blog eden "tistih". Nekateri se pač lahko šlepajo na svoj duhovit/domiseln/vstavipoljubno stil pisanja, jaz se še na to ne morem.
Ne vem, vedno se s stvarmi preveč obremenjujem.

Mogoče bom pisala zgodbice, mogoče bom ta nesrečni spletnik zbrisala.

"Nesrečni" zato, ker zadnje čase ni moja prijetna obveza.
Ampak se zavedam, da ima fenomen bloganja neko svoje poslanstvo. Samo nekateri mu tudi zvesto sledijo.

Ura je 1:57.