Coconut je nov izraz, ki označuje nekoga, ki je kot kokos, na zunaj rjav, znotraj pa bel. Uporablja se v etničnem smislu – coconut je temnopolti priseljenec v zahodnem (belem) svetu, ki se obnaša kot belec, torej, ki ima belske vrednote, navade, mentaliteto. Bi lahko rekli, da ima tudi identiteto belca?
BBC je izvedel anketo, katere izsledki so zanimivi, a niti ne presenetljivi:
- tretjina anketirancev (predvsem priseljencev iz južne Azije) meni, da moraš biti coconut, da si zagotoviš eksistenco,
- več kot tretjina sebe ne dojema kot Britanca,
- 12% anketirancev se ima za coconut-a,
- skoraj dve tretjini belcev menita, da se je priseljencem (pre)lahko asimilirati v družbo.
Gre torej predvsem za vprašanje identitete priseljencev.
Na eni strani so coconut-i, torej ljudje, ki so »zavrgli« lastno kulturo ter prevzeli zahodnjaške navade in vrednote; ravnajo se po zahodnjaških normah, saj menijo, da le tako lahko preživijo – se vključijo v družbo, ki jih (a priori) zavrača.
Na drugi so tisti, ki skušajo v današnjem »strpnem«, »odprtem«, »pravičnem«, »svobodnem« in »enakem« svetu ohranjati lastno kulturo, identiteto, ali pa so z njo v tesnem stiku vsaj za zidovi domačega doma.
Oboji imajo praktično isti problem:
Po rezultatih ankete tri četrtine azijskih priseljencev meni, da njihova kultura med bivanjem v Veliki Britaniji slabi; skoraj polovica meni, da jih belci ne obravnavajo kot sebi enakovrednih Britancev.
Očitna težava druge skupine je zavračanje, otežkočeno vključevanje v družbo, rasizem in občutek manjvrednosti – na osnovi kulture in/ali narodnosti. Imajo občutek (ki, predvidevam, temelji na izkušnjah), da morajo lastno kulturo zavreči, prevzeti novo in si tako zagotoviti ali vsaj olajšati preživetje. (Narodnost – pravica ali ovira, stigma? Kultura – nekaj, kar je potrebno zavreči ali zavoljo nje izkušati diskriminacijo? Ali je torej kultura nekaj slabega?)
To storijo coconut-i, a tudi ti naletijo na oviro – barvo kože.
Hanif Kureishi v Budi iz predmestja med drugim opisuje tudi problem družbene klime v Veliki Britaniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Karim, sin indijskega priseljenca, new age guruja in razsvetljevalca, kar postane zaradi potrebe Zahodnjakov po mistični vzhodnjaški izkušnji in bildanju ega, se je rodil kot Anglež, čeprav ga pogosto, kot pove na začetku: »...imajo za Angleža malo hecne sorte, nekakšne nove pasme...«; mama Margaret je angleška žena, mati, gospodinja in uslužbenka, z družino živijo v predmestju Londona. Karim Indije še nikoli ni videl, posluša zahodno glasbo, hodi v državno šolo; oče in sorodniki ohranjajo vsaj malo stika z lastno (indijsko) kulturo. Na osnovi videza/kulturnih nazorov (?) se vsi soočajo z žaljivimi opazkami in diskriminacijo.
Vzporedno teče tudi zgodba o njegovem odraščanju oziroma oblikovanju identitete. Poleg običajnih iskanj je Karim soočen tudi z iskanjem lastne nacionalne identitete – ali, bolje rečeno, z lastno nacionalno ne-identiteto. Ne počuti se Angleža, še manj je Indijec.
Očitno se morajo s tem ljudje ne-bele polti soočati tudi v sodobni, tolerantni in dinamični globalni vasi.
BBC je izvedel anketo, katere izsledki so zanimivi, a niti ne presenetljivi:
- tretjina anketirancev (predvsem priseljencev iz južne Azije) meni, da moraš biti coconut, da si zagotoviš eksistenco,
- več kot tretjina sebe ne dojema kot Britanca,
- 12% anketirancev se ima za coconut-a,
- skoraj dve tretjini belcev menita, da se je priseljencem (pre)lahko asimilirati v družbo.
Gre torej predvsem za vprašanje identitete priseljencev.
Na eni strani so coconut-i, torej ljudje, ki so »zavrgli« lastno kulturo ter prevzeli zahodnjaške navade in vrednote; ravnajo se po zahodnjaških normah, saj menijo, da le tako lahko preživijo – se vključijo v družbo, ki jih (a priori) zavrača.
Na drugi so tisti, ki skušajo v današnjem »strpnem«, »odprtem«, »pravičnem«, »svobodnem« in »enakem« svetu ohranjati lastno kulturo, identiteto, ali pa so z njo v tesnem stiku vsaj za zidovi domačega doma.
Oboji imajo praktično isti problem:
Po rezultatih ankete tri četrtine azijskih priseljencev meni, da njihova kultura med bivanjem v Veliki Britaniji slabi; skoraj polovica meni, da jih belci ne obravnavajo kot sebi enakovrednih Britancev.
Očitna težava druge skupine je zavračanje, otežkočeno vključevanje v družbo, rasizem in občutek manjvrednosti – na osnovi kulture in/ali narodnosti. Imajo občutek (ki, predvidevam, temelji na izkušnjah), da morajo lastno kulturo zavreči, prevzeti novo in si tako zagotoviti ali vsaj olajšati preživetje. (Narodnost – pravica ali ovira, stigma? Kultura – nekaj, kar je potrebno zavreči ali zavoljo nje izkušati diskriminacijo? Ali je torej kultura nekaj slabega?)
To storijo coconut-i, a tudi ti naletijo na oviro – barvo kože.
Hanif Kureishi v Budi iz predmestja med drugim opisuje tudi problem družbene klime v Veliki Britaniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Karim, sin indijskega priseljenca, new age guruja in razsvetljevalca, kar postane zaradi potrebe Zahodnjakov po mistični vzhodnjaški izkušnji in bildanju ega, se je rodil kot Anglež, čeprav ga pogosto, kot pove na začetku: »...imajo za Angleža malo hecne sorte, nekakšne nove pasme...«; mama Margaret je angleška žena, mati, gospodinja in uslužbenka, z družino živijo v predmestju Londona. Karim Indije še nikoli ni videl, posluša zahodno glasbo, hodi v državno šolo; oče in sorodniki ohranjajo vsaj malo stika z lastno (indijsko) kulturo. Na osnovi videza/kulturnih nazorov (?) se vsi soočajo z žaljivimi opazkami in diskriminacijo.
Vzporedno teče tudi zgodba o njegovem odraščanju oziroma oblikovanju identitete. Poleg običajnih iskanj je Karim soočen tudi z iskanjem lastne nacionalne identitete – ali, bolje rečeno, z lastno nacionalno ne-identiteto. Ne počuti se Angleža, še manj je Indijec.
Očitno se morajo s tem ljudje ne-bele polti soočati tudi v sodobni, tolerantni in dinamični globalni vasi.
No comments:
Post a Comment