Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna; 3. del

Usedla sem se na klopco na železniški postaji, podobno kot dve leti pred tem turobnim, svinčeno sivim dnem. Spet sem ga čakala.
Starejša gospa na sosednji klopci si je prižgala cigareto in pustila, da se ji je dim zapletal v bele lase. Očitno je tudi ona čakala na vlak, na nekoga, ki bo stopil iz vagona in jo objel. Razmišljala sem, koga pričakuje, koliko časa se že nista videla, ali se je kaj spremenil in ali se še vedno smehlja tako kot včasih.

Nenehno sem pogledovala na tisto veliko uro, ki visi na postaji, in nestrpna čakala, da se bo minutni kazalec ustavil na številki deset. Opazila sem, da je lak na mojih nohtih razpokan.
Preplavili so me spomini, spet sem pričela podoživljati tisti četrtek, za katerega sem upala, da je zdaj varno potlačen v podzavesti. Tisti prijeten, varen občutek in njegov način hoje, ko se mi je približeval, ko se mi je zdelo, da se je celotno vesolje ustavilo. Trenutek, ko sva se pričela smejati neumnim podrobnostim, vse se je vrnilo k meni.
Kot tistega dne je zapihal mrzel veter.
Na postajo je pripeljal vlak. Zdi se mi, da sem pozabila dihati, ko sem ga zagledala. Odpravil se je proti meni s tako znanim izrazom na obrazu.
»A maš mogoče kak čigumi?«

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.