"Nimaš pojma!"

Prejle sem, pomoje da po kakem letu, spet igrala violino. Pomoje preveč berem mattyjeve zapise :P

Najprej sem škatlo odprla z namenom, da bi jo le za par minutk vzela v roke. Šop not, ki sem jih fotokopirala pred ene petimi leti, sem presenetljivo hitro našla. Prav tako mi večjih težav ni povzročalo uglaševanje.

Igranje se je potem zavleklo v ... lets say enourno početje. In če bi našla note Bravničarjevega Preludija, bi se še bolj zavleklo. Našla sem celo eno etudo, ki jo je igrala tudi Mala Lulu (iz risanke). In čist preveč imam prstnih in lokovnih vaj (sicer bi mi koristile, ker me je po vsem tem igranju pričela boleti roka, ker niti sločajno ni več navajena tega početja, ampak ok...).

Sosedje Concertina v madžarskem stilu niso navajeni, sploh ne tako naglas (due to na strežaj odprto okno se je zvok pomoje razlegal dol po celem parkirišču in sploh... raje ne razmišljam o tem).

Nimam pojma, kako me je ena Bachova sonata zmožna tako prevzeti in fascinirati.

Nimam pojma, kje so note od Preludija. And that makes me sooo sad, ker sem ta komad zelo rada igrala.

Bottom line je, da sem po vsem tem igranju ugotovila, da nimam pojma. Sploh!