Izlet; 1. del

Včeraj smo se ženske predstavnice naše družine odpravile proti zahodnemu in jugozahodnemu delu naše deželice. Obiskale smo Štanjel, ki je zelo simpatična in skorajda pravljična naselbina, skrita za vinorodnimi griči in ovinki, Novo in staro Gorico ter Koper.

Štanjel je niz terasasto razporejenih majhnih kamnitih hišk na pobočju hriba, ki so povezane z ozkimi uličicami ter majhnimi trgi z vodnjaki. Gradnja hiš je kraška (ozka okna, nizke strehe, portali) s posameznimi gotskimi sestavinami (s čimer si prisluži 15 točk na moji lestvici priljubljenosti:). Naselje je ovalne oblike in še vedno ni povsem urejeno, nekatere stavbe so v ruševinah, kar daje naselju pridih mračnosti, zapuščenosti pa tudi bogate preteklosti in tradicije, druge se obnavljajo, a ohranjajo starinski stil. Zelo markantna spomenika sta renesančno-baročni grad ter poznogotska cerkev.

Štanjel je bil pomemben že v mlajši železni dobi, zaradi svoje prometne in strateške lege, naselje pa se je razvilo v romanski dobi. Zaradi nevarnosti turških vpadov so ga konec 15. stoletja zavarovali z obzidjem.

Vreme sicer ni bilo najbolj naklonjeno pohajkovanju, saj smo nenehno pogledovale proti sivim oblakom na nebu (ki so svoj tovor potem spustili v Kopru, ko smo bile na srečo že pod streho).

Nekaj utrinkov:

Ovinkasta pot nas je prek gričev vodila v smeri Nove Gorice. Med drugim smo se peljale mimo mnogoterih vinskih cest, vinogradov in vinskih kleti, pa tudi mimo kraja Prvačina. Kdor je bral knjigo Grenko morje, se najbrž spomni, da so tudi od tam slovenske žene in matere, imenovane Aleksandrinke, odhajale na delo v Egipt, kjer so kot dojilje in varuške služile denar za preživetje svoje družine.

Končno smo prispele v "Univerzitetno mesto", ki je nastalo ob boku Gorice, starega mestnega centra Goriške, področja med Alpami in Mediteranom na stičišču romanskega in slovanskega prebivalstva, ki je po državni razmejitvi leta 1947 je ostala na italijanski strani. Novo Gorico so tako na naši strani pričeli graditi 1948 kot "moderno" mesto, zračno, svetlo in prostorno, z glavno mestno ulico, magistralo, namesto strogega mestnega jedra, okoli katere so nameščene občina, banka, pošta in na severu igralnica Perla. V ozadju se vidi Sveta gora, v bližini pa je tudi kraj Solkan, znan po železniškem mostu z 85m dolgim lokom, ki je bil v času nastanka (1906) največji v Evropi, med I. svetovno vojno pa porušen. Po vojni so ga obnovili Italijani.

Utrinki iz Nove Gorice:

Mesto mi deluje približno tako, kot če bi ljubljansko blokovsko naselje prestavili v zeleno okolje (presenetilo me je precejšnje število zelenih površin med bloki in ostalimi stavbami, kar je zagotovo velik plus), sicer pa se mi ne zdi nič posebnega. Ni nekih starih spomenikov ali znamenistosti (socialistične zgradbe niso stari spomeniki:), imajo pa dober sladoled in Mostovno pa Mesto mladih. Ravno včeraj je igral Kreslin pa Domžalčani I Scream.

Nadaljevanje sledi...