On cable TV they have a weather channel - 24hours of weather. We had something like that when I grew up. We called it window.
A sploh še kdo gleda skozi okno? Gleda, ne samo pogleda, tko zares. Opazuje, kaj počno ljudje in narava tam zunaj, kako po nebu potujejo oblaki, kako veter premika liste na drevesih?
Evo, to jaz včasih počnem, ko mi je dolgčas, ali pa slikam sončne zahode s svojega balkona. Moj računalnik je poln oranžno-roza slik, na katerih je vedno isti kandelaber, transformator ali karkoli je že, pa hrib. Včasih slikam tudi oblake - ovčke^^. Pa občasno gledam dečke, kako igrajo košarko.
Ali vsi buljimo samo še skozi računalniška okna in TV ekrane v svet? Pasivni, iz prijetne topline domačega ognjišča.
Gledamo slike naravnih katastrof, beremo vrstice o jedrski krizi (ali pač kakorkoli že imenujete te stvari), spremljamo, koliko samomorilskih napadov se je zgodilo v zadnjem tednu et cetera.
Potem pa imamo nadvse pomemben občutek, da smo razgledani, da vemo, kaj se dogaja okoli nas, in sočustvujemo s prizadetimi (ali pa se naslajamo nad njihovo nesrečo?). link
Potem pa imamo nadvse pomemben občutek, da smo razgledani, da vemo, kaj se dogaja okoli nas, in sočustvujemo s prizadetimi (ali pa se naslajamo nad njihovo nesrečo?). link
Ampak k izboljšanju situacije ne prispevamo čisto nič, čeprav o tem lahko vemo "vse" in še več in nas včasih napolni občutek zadoščenja. Kdaj vplačamo kako položnico za unicef ali amnesty ali greenpeace (če se to sploh da), večinoma pa se o tem samo pogovarjamo. Ali pa še to ne. Zvečer mirno zaspimo ali se ukvarjamo s srednješolskimi 'problemi' - ergo kam bomo šli, s kom gremo na kavo, kaj bomo počeli in potem pišemo o tem v svoje bloge.
Koliko pa k situaciji prispevajo tisti, ki o tem pišejo, ki te stvari snemajo in fotografirajo, ki nas ozaveščajo?
Včeraj sem gledala Blood Diamond in je Danny Archer (Leo DiCaprio) lepo rekel Maddy, da za svoje zgodbe uporablja tujo nesrečo.
Ali je danes senzacija v povezavi s tragedijo postala sestavni del pisanja, edino, kar ljudi še zanima? Tudi če preberete dnevno časopisje - večinoma se piše le še o konfliktih, sporih, lažeh in aferah. A je naš svet res tak - slab, skregan in neprijeten? Ali verjamemo, da je tak, ker smo navajeni brati le o grdih stvareh, ki jih forsirajo mediji? Hkrati pa te stvari le poredko zadevajo nas osebno, ki smo tako povsem varni in neaktivni in zavarovani v svojem kokončku (in kot noj tiščimo glavo v pesek?).
Pa še nekaj je rekel Danny, po možnosti celo v istem dialogu kot prešnjo repliko:
Da bo on toliko časa šmuglal te diamante, kolikor dolgo bodo ameriške deklice (in vse ostale deklice, okužene z ameriškimi sanjami) sanjale o veliki poroki in diamantnem zaročnem prstanu, za katerega zaročenci namenijo tri mesečne plače, čeprav se bo zaradi tega pobilo pol Sierre Leone. Bilo je nekaj v tem smislu skratka (hrvaški podnapisi + Dannyjev naglas naredijo svoje).
Kultura. Ko ljudje po svetu občudujejo tvoje ideale, vrednote (kulturo) in 'privlačen' način življenja, ki jih zapelje, 'vpliva' nanje. A se sploh zavedamo moči kulturnih vzorcev, ki jih ponotranjimo - skozi vzgojo, medije, v šoli...? Odmik od prej začrtane teme, ampak zanimiva snov za razmišljanje.
Op.: o tem (mehka moč) smo brali pri Temeljih politologije.
Glede filma pa: Važno je le, da nekdo dve strani drži oz. pusti v konfliktu, potem pa on sam pobere dobiček. Kjer se prepirata dva, tretji (ponavadi seveda belec) dobiček ima. Al kako že pravijo.
Zdaj pa grem. Počet razne stvari na srednješolski ravni, o katerih bom potem lahko razglabljala v svojem blogu, ker itak nimam druge snovi, o kateri bi lahko pisala. Oziroma kakorkoli že.
"Vsi delamo napake. Ampak jaz znam potrpet, zato bova šla zdej notr."
Adrian za lase odvleče Tamalo nazaj v stanovanje. Ona se divje upira.
1 comment:
vojla prijateljica
Ali ljudi zanimajo sploh te teme ali sploh vejo za njih, ko pa je toliko bolj zanimivih stvari za početi. Lahko gledaš film, kjer se streljajo ali igraš igrico, kjer se streljajo na srečo še ne moreš tako v easy sam iti strelat:) Fora je, da ljudje enostavno niso taki kot ti in niti tako ne razmišlajajo. Oni še do vprašanja ne pridejo, kaj šele do odgovora in kaj šele dejanja. Njihov osebni svet je njihov vesoljni svet.PAč ne vidiš čez to veliko telo samega sebe. Mimogrede, poraziskavi, ki so jo naredili o tem, koliko ljudispremlja politiko se jih kar 30% ni zanimalo za politiko tudi,če je šlo za njihove lastne riti, naslednjih 30% pa le, če je šlo za njihove riti, 30% jih meni, da odločitve sprejema vlada(zaradi televizije,ker se tv narobe izraža:),čeprav živijo v parlamentarni demokraciji. Se nikoli ne vprašajo zakaj ni potem vladne demokracije in ali niso mogoče parlamentarci le predstavniki sindikatov?
Potem imaš še tisti razred melanholičnih predstavnikov družbe ter tistih vzvišenih ter ciničnih, ki so "prepametni in preveč odtujeni" za to družbo. Poleg njih so seveda še tisti, ki nikoli ne opazijo mavrice na nebu, kaj šele vsakodnevnih podob,kot so obaki. Tako ostane le še majhen procent tistih, ki niso predobri, preneumni, preskrbljeni, samozadostni in drugih oblik pre - osebnosti. To so tisti, ki popravljajo ta naš mali svet poln oblačkov in sončnih vzhodov ter zahodov. Je manjšina, vendar je malo tudi tistih, ki dominirajo ta svet. Vmes je množica tistih, ki sploh nikoli ne vstopijo v igro. Kakor je nekdo nekoč rekel: le dobri lahko pustijo svet slabim, slabi ga ne bodo dobrim. Toliko glede prvega problema.
Drugi: Kaj so srednješolske težave? Kaj so problemi 16.letnika? So to problemi 20. letnika? Strinjam, da so nekatere stvari, s katerimi se ukvarjamo vsak dan banalni (predvsem razna birokracija, pogajanja in to), vendar pa so na žalost nujen pogoj sožitja z ljudmi. Največ kar lahko naredimo je , da jih čim več prepustimo toku in se čim manj sekiramo. Velikim najstniškim težavam pa prav tako prepuščamo prosto pot. Nekatre so namreč tudi lepe;, druge nas naredijo močnejše. Nekateri preprosti pogovori nas pripeljejo do super prijatejic (na začetku se po moje namreč nisva pogovarjali o jedrski energiji:). Času čas, samo ne preveč, ampak ravno prav. se piševa.
Post a Comment