Nepotrebno kompliciranje

Človek je, poleg tega, da je biološko, tudi družbeno bitje, tega se najbrž še spomnite od srednješolske sociologije. Živi in ustvarja v družbi, ki se tvori z interakcijami med posamezniki, ti pa so medsebojno odvisni - imamo kmete, ki pridelujejo hrano, čevljarje, ki izdelujejo čevlje, krojače in šivilje za obleke, tehnike, naravoslovce in druge ministru ljube ljudi (brez zamere, sej ste čist prijetni osebki:), ki se ukvarjajo z raznimi računalniškimi vezji, stroji, infrastrukturo in podobnim, ker posameznik vsega sam ne zmore postoriti (po funkcionalistični teoriji). Ampak tokrat se ne bom ukvarjala s tem, prav tako se ne bom posvečala človeku kot najfascinantnejšemu "proizvodu" narave/evolucije.

Pač pa sem se včeraj med čakanjem na prevoz (kratka zgodbica je zavoljo tistih, kdorkoli že so, ki jim branje mojih vsakdanjih banalnih problemov, ki itak ne sodijo v blog, povzroča preglavice in sive lase, pripisana spodaj in posebej označena, tako da jo lahko mirne vesti ignorirajo) ubadala z naslednjim:

Ali dejstvo, da sem družbeno bitje, avtomatsko garantira, da sem vedno in povsod družbena oz. družabna, torej na razpolago za interakcijo in socializiranje s soljudmi? Da moram vedno pozdraviti nasprotihodečega ali se pogovarjati z znancem, ki ga po naključju srečam na avtobusu? Kaj pa, če mi ravno v tem trenutku ne sede biti prijazna in konformistična in odpirati ust in iz njih spuščati vljudnostnih fraz?

Potem boste rekli, da ne morem vedno početi tistega, kar bi rada in kar mi odgovarja in da je večino časa v družbi potrebno delovati po nekih vnaprej pripravljenih vzorcih oziroma bontonu. Ta bonton sploh ne upošteva posameznika in njegovih tegob, bom rekla jaz, ampak nas sili v neko početje pač zgolj zaradi neke etikete početja samega in ne zaradi kakovosti le-tega. (Da ne bo kdo, ki me ne pozna, narobe razumel - saj večino časa mi je povsem kul spoznavat nov folk in/ali debatirat, samo včasih ... pač ne gre.)

Problem je še posebej očiten postal z mobilniki, saj je njihova glavna karakteristika ravno to, da jih imamo neprestano pri sebi, ker seveda moramo niti nonstop dosegljivi vsem, ki nas želijo priklicati, in da jih stlačimo še v najmanjši žep in se oglasimo kakor hitro zaslišimo polifonično zvonjenje, ki smo si ga naložili z mobilnega servisa in tako naš mobilko zdaj igra *vstavi poljubno*.

Sama se včasih prav sebično in nemarno požvižgam na družbene norme in se pač (namerno) ne oglasim zaradi kateregakoli razloga pač že. Pa to ne pomeni, da ljudi kličem le, ko jih potrebujem ali želim kaj od njih. Stvar je zgolj v tem, da ko kaj počnem, sem rada povsem pri stvari in tudi če se s kom pogovarjam, nočem biti sitna/zaspana/zblojena/neartikulirana/tečna/nezainteresirana/neaktivna, ampak se mu/ji posvetiti v najvišji možni meri in upati, da bo imel/a kaj od mene. Isto pa jaz pričakujem od nje/ga, v kakršnikoli interakciji pač že to bo.

(A se razumemo vsaj približno?)

Zato včasih v petek ne grem ven, čeprav je reakcija večine "omojbog, petek je, ti pa doma visiš in, še hujši omojbog, bereš knjigo/gledaš film/karkolipačžepočnem", ker se preprosto ne želim siliti v neke družbene aktivnosti, ki mi trenutno niso po volji oz. se ne počutim primerno za opravljenje le-teh in bi jih posledično tudi slabo opravila.
(A nisem prijazna?:P)

Seveda obstajajo izjeme - ljudje, s katerimi sem VEDNO in POVSOD pripravljena zabijat ali pa koristno porabljat naš čas - in naj se jim ob tej priložnosti najlepše zahvalim, da so del mojega življenja:)


Se mi zdi, da sem neprilagojena. Oziroma whatever, še sama ne vem.
Ampak mislim, da tisti, ki me poznate, občasno okusite tudi moje boljše trenutke in da v resnici nisem vedno sitna brezenergijska godrnjajoča stvarca. *rraaawr*

*** Zgodbica:

Ni pomembno, kje in zakaj sem čakala na prevoz in kam me je potem le-ta odpeljal. Prav tako za zgodbo ni bistveno, da sem pred tem spoznala bratranca Komisarja Rexa (o da, ravno njega, ki smo ga nekateri tako zelo z veseljem gledali, ko smo bili še malo mlajši). Pravzaprav je čisto krotka živalca, čeprav je ogrooomen.

Torej - čakala sem in čakala, nakar ugotovim, da bi se moj prevoz moral pripeljati že pred 15minutami. Vzamem mobitel iz torbe - seveda, bil je prazen, kako nepričakovano.

Mobilnik je zajebu sceno!

Če bi živeli v času brez mobilkotov, bi se obrnila in na kraj, kjer bi morala že biti, odpešačila, čeprav bi mi to vzelo precej časa in živcev. Ali pa bi preprosto odštopala tja.

Mobilnik je zajebu sceno!

Seveda tega nisem mogla naredit, ker bi me prevoz čakal in iskal. Madoniš, ta tehnologija je povzročila naslednje:

• postali smo odvisni od nje same, ker se NIČESAR več ne da zmenit brez mobitela, ki ga imajo itak vsi nonstop pri sebi (in ki nam pušča neprimerno več svobode - "Če me ne bo tam 15 čez 7, te pokličem, ok pa se pol naprej zmenva?" - tako da se je praktično nemogoče za kaj konkretno dogovorit in potem visiš na telefonu in čakaš in ... no, vsaj jaz sem živčna).
• postali pa smo tudi odvisni drug od drugega ("Saj si mela s sabo mobitel, zakaj se nisi oglasila, bla bla bla... sem te klical/a, ker sem te rabil/a, da bi naredila to in to in šla tja in tja bla bla blbla!"), ker čakamo drug drugega ali na klic/mesič in se ne moremo preprosto požvižgat na vse in odpešačit kamorkoli smo pač že bili namenjeni.

Ok, težim. In zmerno do pretežno bluzim in se zapletam in si delam težave tam, kjer jih ni, in delam iz evglene dinozavra vrste Tiranozaver Rex. Zato sem tudi odlašala z objavo tega prispevka - ker me malce skrbi, da sem izpadla ... preprosto čudna:D. Aja, prevoz je potem prišel in na dogovorjeni kraj sem prišla le z desetminutno zamudo!:) Pa kot ena stara babica zvenim - "Ko smo bli pa mi mladi, smo čist lepo brez teh mobitelov shajal!"
Ampak mi gre na živce. Pa še razkurjena sem.

Grem rajš tečt, je bolj zdravo;) (v resnici potem nisem šla tečt)
Hasta luego!