Divje tu in zdaj (pa kar sredi mesta)

Se mi zdi, da je človek še najbližje prvinskemu življenju v divjini prav v civiliziranih, betonskih velemestih, polnih dima in čisto nič "naravnih". Kako paradoksalno, kajneda, ampak danes sem se v prestolnici, ki sicer ne ustreza merilom velemesta, ampak je v danih razmeram le-temu še najbližja, med vsemi avtomobili in avtobusi in tečnimi vozniki in semaforji počutila kot plen. (In ne, tokrat se izraz divjina ne nanaša na neprimerno hitre, necivilizirane in objestne voznike, čeprav bi lahko kakšna pikra letela tudi na njihov račun).

Kajti, med prebijanjem čez vse prepreke, ki ti jih na pot postavi mesto oz. ki ti pridejo naproti v divjem iskanju nedolžnih žrtev (ne sej ne, te stvori so tukaj samo zato, da mi dnevno večrat zamenjamo lokacijo za več deset kilometrov - in sprašujem se, kako bi na to gledali divji ljudje iz divje pradavnine), moraš resnično uporabljati vse svoje izostrene čute, da kot boga srnica ubežiš vsem velikim stvarem, če ne te kak stvor nagazi in raztrga. Dobesedno.

Odločitev št. 1: na prometne ceste oz. kamorkoli v divjino bom odslej hodila brez slušalk v ušesih.

Z njimi se mi v vsakem primeru slabo piše - ali bom oglušela ali bo deficit čutila pomenil kakšno bližnje srečanje z določenim prevoznim sredstvom zavoljo nepazljivosti in nepozornosti, prav tako pa se mi slabo piše tudi brez njih, kajti - brez glasbe mi živeti ni. Le kako bomo odmotali ta gordijski vozel?

Odločitev št. 2: na avtobusih samo še stojim. Enostavno se mi ne da konstantno obremenjevat s tem, komu moram prijazno odstopiti sedež in potem biti zavrnjena ali pa v primeru ne-ponudbe deležna grdih pogledov v stilu "fry in hell, bitch".

Ta problem bom rešila tako, kot ga rešujem že nekaj časa - peš (a brez slušalk očitno) in se tako elegantno izognila procesu odstopanja sedeža. Pa še bolj zdravo je. No, "zdravo", ker varnost ni na pretirano visoki stopnji zaradi prej omenjenih pošasti, smradu, ki prihaja iz izpušnih cevi ter občasno moje lastne zmedenosti, nepremišljenosti in neosredotočenosti na nevarno divjino, se vsaj rekreiram:P.

Ah, takoj po objavi tegale prispevka se je pojavil še en gordijski vozel. Pozabila sem namreč, da so avtobusi zame najboljše mesto za filozofiranje (poleg postelje) in tudi opazovanje mesta in meščanov. In da naravnost obožujem sedež na desni strani ob oknu, takoj za prvimi izstopnimi vrati. *sigh*

3 : 0 za naše (hokej, kakopak). Dajmo našiiii!

Pripisano: Risi so Madžare na koncu premagali s 4 proti 1. Bravo!:)