Vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključna

Nikoli ni verjel tistim hollywoodskim filmom, ki so se srečno končali. Tudi sedaj jim ne, se je pa prejšnji četrtek počutil kot glavni igralec v enem izmed njih.

Bil je priden študent, poleg šole in knjig so njegove dni zapolnjevali obiski kina ali različnih koncertov, petkovi večeri na pivu s prijatelji in nedelje na obisku pri starih starših, kak dodaten tolar pa si je prislužil z delom v bližnjem lokalu. Bil je prijazen, razgledan, duhovit, vznemirljiv in prijetnega videza - visok svetlolasec s skrivnostnim nasmeškom.

Ob četrtkih se je ponavadi takoj po faksu odpravil na delo, kjer je vsakdanje male skrbi skril v zadnji del možganov in sproščen užival v druženju in klepetu z neznanci. Iz radia je prihajal umirjen rock, popoldanska gneča študentov in šolarjev se je razredčila, za mizo so obsedeli le še starejši pari. Večerni sončni žarki so nebo obarvali v nežen oranžen odtenek, ko je v lokal vstopila skupinica brucev, ki so naročili najbolj običajno stvar na svetu. Odpravil se je za šank, da bi pripravil šest skodelic s kavo in kančkom mleka ter enako količino kozarcev z vodo. S polnim pladnjem se je odpravil proti njihovi mizi, ko je v lokal vstopilo neko dekle s kupom knjig v naročju in se namenilo proti skupinici kava-z-mlekom-pa-kozarec-vode-prosim.

Njuna pogleda sta se po naključju ujela in takrat je videl le še njene modre oči. Dih mu je zastal, čas se je ustavil. Pozabil je na vse, o čemer je razmišljal še minuto poprej, glava kot bi bila prazna. Tostranskega življenja kot da ni nikoli bilo, le te njene oči so ga žgale... Stvari in ljudje v lokalu zanj niso več obstajali, spremenili so se v sivo meglo, ki je obdajala njeno obličje. Zdelo se je, da se je trenutek zavlekel v večnost, da je zamrznil v času, ko sta se dve duši za trenutek spogledali. Zmrznil pa je tudi on, saj od moči tega pogleda, ki ni trajal dalj kot le najmanjši delček sekunde, ni zmogel niti nasmeška. Blesk zahajajočega sonca ga je spomnil na realnost in vrnil nazaj, s pladnjem v roki je spet stal pred mizo, za katero je sedela mladina; razdelil jim je naročeno in se vrnil za šank. Dekle je zavpilo za njim: "Hej, pozabil si name! Sadni čaj bi."

V sanjah tega dne je neprenehoma podoživljal to četrtkovo srečanje, tisti pogled, tisti drobec trenutka, ki se je vtisnil v njegov spomin in mu v notranjosti pustil kot z razbeljenim železom v kožo vžgan pečat. Njenih jasnih modrih oči ne bo pozabil nikoli.