Veliki H

Moja zadolžitev pri seminarski za sociologijo se imenuje analiza medijskih vsebin, in sicer revij Cosmopolitan in Men's Health. Ugotoviti moram, kakšna sporočila dobivajo bralci teh revij o telesu, kakšno dojemanje telesa spodbujajo članki. Pravzaprav je tema zelooo zanimiva in se že prav veselim raziskovanja.

You wake up in the middle of the night,wallowing in sweat.

I'm the worst of dreams you ever feared.

I'm in your dreams - I'm in your soul.

You never get away from here, and thats my goal.

You've always tried to run away......but i'm in your dreams - and i'm alive!

Ravno v avgustovski številki Cosma (ja, zdaj jih moram dejansko brat za domačo nalogo;) je bil članek o plastičnih operacijah - o njih ljudje pogosto povedo, da jim načeloma ne nasprotujejo, da pa sami ne bi šli pod nož. Toda če se bo kdo zaradi tega bolje počutil, pa naj kar gre in si kaj odstrani ali doda. Zakaj za vraga se samozavest, dobro počutje in ljubezen do samega sebe gradijo na temeljih zunanje podobe?! Zakaj se samopopdoba enači z oz. temelji na zunanjsoti? Vem, da je to zveni popolnoma klišejsko, toda človek je vse kaj več kot le lupina, priložnostno okrašena z make-upom in modnimi dodatki. Sama imam rajši orehova jedrca (mmm, okusno!) kot pa trdo lupino, ki zna, ob nerodnem ugrizu vanjo, prav boleče "zbosti" (au fuj, bejž stran!).

V isti sapi kot pa sodobna družba promovira različnost - ja seveda, dokler bomo imeli vsi nosove kot Nicole Kidman, bomo v današnjih dneh, ko se tako zelo poudarja le embalaža, z lahkoto shajali. Drugače pač ne. Hinavščina, če mene vprašate. Ampak, kar smo sejali, to žanjemo - z razvojem (modernega) kapitalizma se je težišče človekove dejavnosti osredotočilo zlasti na prodajo - prodajamo vse: izdelke, storitve in sebe, in ker celotno kolesje deluje na osnovi impulzivnosti, je treba narediti VTIS, da nekaj prodaš, in zunanjost ima v tem procesu (na žalost) osrednjo vlogo. Na še hujšo žalost pa prvi vtis nima globljega pomena, če se zaustavi na tej točki, notranjost pa je votla.

Zato sama tudi ne podpiram plastičnih operacij oziroma lepotne kirurgije, ker opravičuje tendence sodobne družbe, ki želi človeka oropati vsake individualnosti in za nameček njegovo bistvo zreducirati zgolj in samo na TELO. Zavračam bildanje ega in lastnega dobrega počutja na osnovi zunanjega videza. Strinjam se, prvi vtis je pomemben, toda ta vtis je samo prvi, za njim pride drugi, tretji ... in tako naprej. Pravijo sicer, da prvega ne pozabiš nikoli, toda sčasoma, vsaj po mojih izkušnjah, postane vedno manj relevanten. Zdi se mi, da je v medsebojni interakciji bolj pomembna tista energija, ki jo človek izžareva, kot pa fancy maska in da se naredi veliko močnejši vtis s kakšno duhovito, inteligentno opazko in namazanim jezikom. Lastnega zadovoljstva in privlačnosti pač ne gre graditi na tako krhkih nožicah, kot jih ima zunanja podoba. Z njo lahko marsikaj skrijemo, dodamo, spremenimo... Ponavadi (so pa seveda tudi izjeme, da slučajno komu ne naredim krivice!) pa se izkaže le - mnogo trušča (oz. blišča) za nič.

Stara zgodba, v glavnem.

You can't get out, you start to scream.

Praying for all yours: "End at dawn!"

Is it dream or is it real?

I came not for flesh and blood.

You're longing for delight...dont you know, that you already died!

Če iz mene govorijo modrosti Cosmopolitana - nisem sama kriva!;)

Pa še nekaj o hinavščini: precej neumno in nepošteno je človeka ocenjevati na osnovi zunanjosti in tistega prvega vtisa, ki ga o nekom dobimo. Tudi sama sem se večkrat opekla na ta račun, ali zamudila priložnost spoznati zanimivega človeka, pri čemer pa veliko vlogo igrajo predsodki. Pomembno je torej puščati si vse možnosti odprte in predvsem ne (ob)soditi nekoga prehitro...

(se nadaljuje, ker imam občutek, da še nisem napisala nekega udarnega in res zakon in pomembnega zaključka trenutno pa sem izčrpala svojo dozo navdiha in si jo moram it napolnit)

Lyrics: Hypocrisy - Nightmare