Iz njene perspektive

Roke so jo v komolčnem sklepu že močno bolele zaradi knjig o francoski revoluciji, ki jih je iz knjižnice tovorila proti lokalu, kjer so s kolegi nameravali zaključiti delovni teden z lahkotno debato o preteklih dnevih in načrtih za prihajajoči vikend. Dvakrat jih je skoraj stresla, ko se je opotekala po zavitem stopnišču in se umikala profesorjem in študentom, ki so ji prihajali naproti. Ob misli, da bo ob besedilih o narodnem konventu in jakobinski diktaturi preždela kar nekaj sobotnih in nedeljskih uric, ki bi jih lahko preživela tudi kako drugače prijetno, se je namrščila.

Bila je vestna študentka, oboževala je snov, o kateri so ji na izbrani fakulteti predavali ugledni profesorji, in navdušena tenisačica. Živosrebrnega značaja, a večna optimistka. Zelo občutljivo bitje, z lahkoto si jo spravil v smeh pa tudi v jok. Ljudje so na njej vedno najprej opazili dolge valovite kostanjeve lase in prodorne svetlomodre oči.

Pozno popoldansko sonce je v ozračje sevalo svoje zadnje zaloge energije s povečano močjo, tako da je z obrazom izza knjig lovila še zadnje sončne žarke. Nebesni svod nad razpadajočimi starimi poslopji je bil preplavljen s prijetno toplo oranžno barvo. Preden je z rokami, ki so nosile na stotine strani delčka francoske zgodovine, le s težavo odprla vrata in vstopila v lokal, kjer so jo preostali sošolci, ki še niso pobegnili proti domu na različne konce dežele, že čakali, ji je misel na lep, s soncem obsijan zaključek dneva na ustnice izvabila sproščen nasmeh.

S pogledom je ujela oči natakarja, ki je skupini že prinašal naročeno, in svoj pogled v drobcu sekunde preusmerila na svojo družbo. "Vedno naročijo isto, kavo z mlekom in dva deci vode," ji je šinilo v glavo, preden se je ozrla za stolom in primernim mestom, kamor bo lahko odložila svoje breme. Medtem, ko se je posedala, je razmišljala, kako bo v kratkih 48ur konca tedna, ki je pred njo, stlačila partijo tenisa z mamo in obvezen obisk kina po njej, kosilo pri dedku in babici, odhod na zabavo za prijateljev rojstni dan, pa še celotno francosko revolucijo in se hkrati odločala, ali naj naroči cockto ali kakav. "Hej, pozabil si name! Sadni čaj bi," je rekla zmedenemu fantu, ki se je s praznim pladnjem že vračal proti šanku.

Misli so ji zapolnjevali dogodki tega dneva - zanimivo predavanje, kratek klepet z nekdanjo sošolko ter obujanje osnovnošolskih spominov in knjige, ki so pri stolu spokojno čakale, da se pozorni bralec zagrize vanje in pripravi seminarsko nalogo. Obrnila se je k dekletu, s katerim je obiskovala večino predavanj, in ji skremžena potožila: "Toliko opravkov in stvari imam v planu - tenis in kino, kosilo, zabavo, zgodovino... joj, kaj še? - da bom zagotovo kaj pozabila!"