beautiful monday

Evo, tole sem danes pisala v šolski knjižnici, ko sem imela ... preveč časa. Sledi prepis:

Svet, v katerem danes živimo, je vpet v zanimivo kolesje, in sicer takšno, ki ga potem, ko ga zaženeš, težko spet ustaviš. What is more - vsa stvar je podivjala, ušla iz začrtanih tirnic (če so le-te sploh kdaj bile začrtane) in se od prvotnih ciljev bolj in bolj odmika (če je sploh kdaj bila namenjena k clijem, kateri so predstavljeni javnosti). Ali bomo s te mašinerije sploh kdaj lahko sestopili? Ali jo sploh lahko ustavimo? Ali lahko zdaj takoj prekinemo kapitalistično, praktično sužnjelastniško izkoriščanje delavcev iz JV Azije brez da bi oni pomrli od lakote, ker jim bo odtegnjena še tista pest riža, ki jo sedaj dobijo na dan, hkrati pa tvegamo, da bodo cene proizvodov, ki jih bomo kupovali tukaj, n-krat večje? Ali se Bush in kompanija sploh lahko umaknejo iz Iraka, brez da bi tvegali totalno sesutje in še hujšo morijo državljanske vojne?

V Dnevniku se prebrala kolumno E. Hladnika - Milharčiča, ki zanimivo (ne najdem drugega, boljšega izraza) razglablja in komentira to problematiko.

Copy/paste zadnjega odstavka:

Irak že nekaj let ni več država, ampak okupirano ozemlje. Američani in njihovi zavezniki lahko sanjajo o umiku, vsiljenih političnih rešitvah, zmernih politikih, ki bodo zamenjali fanatike, in novih generacijah Iračanov, ki bodo tekoče govorili angleško. Nič od tega ne bo delovalo. Če v trgovini s porcelanom razbiješ skodelico, je skodelica tvoja in črepinje lahko odneseš samo še domov. Če razbiješ celo trgovino, je v pol stoletja ne boš več zlepil skupaj.

Sedela sem v knjižnici *miselni preskok* in pisala neke bedne pesmice in besedilca. Po neuspelem poskusu pisanja haikuja tipa:

zeleno drevo

sončen dan

in jaz sedim

sem ugotovila, da strukture haikuja sploh ne poznam. Oh, kako sem si zaželela, da bi imela laptopa in skočila na wikipedio kaj prebrat o tem...

V knjižnici so se vsi ful pridno učili (vsaj tako so delovali). Ena punca je celo jokala (ali pa se smejala - spuščala je v glavnem neke čudne zvoke). Zelo zanimivo se mi zdi, ko v knjižnici skoraj vedno srečujem en in isti zanimiv folk (v nekatere se skoraj zaletim), pa super mi je, ker ima prostor pridih domačnosti in deluje precej živahno. Včasih kar preveč, tako da nonstop zijam okoli sebe.

In kaj se mi je danes zgodilo lepega?

Skoraj bi zaspala na vlak. Potem sem šla v knjižnico (ja, redna stranka Osrednje družboslovne knjižnice sem^^) z namenom učit se vojaško zgodovino, ampak je bila moja pozornost preusmerjena drugam in se nisem mogla zbrati;). Po vojaški zgodovini sem si šla po čokoladni krof in se usedla na eno klopco na enem igrišču tam blizu faksa, ker je bil tak lep sonček. Tam nekje, kakih 40m stran, je bil tudi en stric s svojim luškanim mladim zlatim prinašalcem (ali -ko) in ta najsladkejši kužek se je odsmukal od svojega gospodarja k meni, ker je zavohal krof, in toliko časa skakal in se motovilil okoli mene, dokler se nisem vdala njegovim/njenim prosečim vlažnim očkam in sva skupaj pojedla tisti krofek. ^^ Ke lepooo! (Mamiii, jz bi tud kužyjaaa!!!)

Zdaj bom šla gledat TV - film Naural Born Killers (na tej prva tv so zadnje čase kr eni dobri filmi; včeraj je bil ponoč en srbski, smešen za znoret!), v soboto je pa na popu King Arthur.

Pa včeraj sem gledala Čaka te pošta - jz bi tud, da bi men računalnik rekel: "You've got mail!"

A veste, kaj ful pogrešam - srednjo šolo in pisemčka, una prava na papirju, napisana in narisana in pobarvana na roko, ki sva si jih z Nino pošiljali med kemijo, nemščino, pa ko je bla katera bolna... (a se spomniš?^^)

4 prazne bombice

stojijo v vrsti

postrojene

pa pride USB

in jih hoče podret

ena je padla kar sama od sebe

(Nina, zate šparam bunkice!)